Prebral sem zanimivo novico na RTV in ne morem si kaj, da ne bi vsaj na kratko pokomentiral. Nadaljujem namreč včerajšnjo temo - hinavščina. Očitno je hinavščina na našem svetu postala že tako razširjena, da se je uvrstila v naš sistem vrednot.
Naj najprej bralcem povzamem novico. Gre za tožbo med dvema bratrancema - eden je drugemu zabrusil, da "nima jajc", le-ta pa se je odločil za tožbo. Sodišče je razsodilo v prid prvemu, z razlago:
"Žalitev ne postavlja pod vprašaj le moškosti nasprotnika, temveč tudi izpostavlja šibkost njegovega značaja ter pomanjkanje odločnosti in pristojnosti, kar so vrednote, ki jih - zmotno ali po pravici - pripisujemo moškemu spolu"
V Italiji je torej postalo prekršek, če moškemu zabrusiš, da "nima jajc". Torej, postalo je prekršek, če jasno izraziš svoj pogled na drugega človeka in izpostaviš njegove slabosti. Sodišče je postavilo hinavščino za vrednoto, odkrita komunikacija pa je postala prekršek. In v tej smeri se giblje družba - ne samo v Italiji, tudi pri nas. Koliko je bilo v zadnjem letu rečenega in napisanega glede "sovražnega govora" - sovražni govor pa počasi postaja vsako javno izražanje mnenja, v katerem izpostavljamo negativne lastnosti sočloveka. Izražanje negativnega mnenja postaja nezaželjeno, kmalu pa tudi nelegalno
In spet se prikrade v misli. Dvomišljenje. Briljantna beseda. Prosim bralca, ki se strinja z mojim pisanjem (pa tudi bralca, ki se ne), pa tega še ni storil - naj prebere Orwellovo 1984. V slovenskem jeziku dostopna verjetno v vsaki knjižnici. V angleškem jeziku na naslednji povezavi: George Orwell - 1984. A pozor. Povezava vodi do avstralske spletne strani. V Avstraliji so avtorske pravice za Orwellova dela že potekle - pri nas še ne. Zatorej, knjigo lahko berete na spletni povezavi, verjetno pa ni legalno potegniti si jo na svoj računalnik ali elektronski bralnik.
Enako velja za ostala dela Georgea Orwella, ki jih v angleščini najdete na naslednji povezavi (med drugim Živalsko farmo): George Orwell.
Kako naj se torej kot družba in kot posamezniki razvijamo, če je dovoljena le hinavščina? Kako naj odpravimo svoje napake, če pa jih eden drugemu ne smemo povedati v obraz?
Kako pogosto se razjezimo na prijatelja, ki nam je povedal nekaj krepkih - potem pa se zamislimo, da nemara ima celo prav. Šele takrat lahko nekaj naredimo, šele takrat se lahko prebudimo. A kot je dejal Anthony De Mello (glej včerajšnjo objavo), tega ne želimo. Ne želimo se zbuditi, želimo živeti v sanjah. Z vsemi štirimi se upiramo, ko vlečejo odejo z nas. Me želiš zbuditi? Sovražen si do mene! In danes imam priložnost, da te za to tožim. Želiš me zbuditi? Plačal boš!
P.S.
Če želite nove objave prejemati na email, v spodnjem delu strani v okence vpišite svoj elektronski naslov in kliknite "Submit".
Ni komentarjev:
Objavite komentar