Krasni novi svet v 21. stoletju

"O, krasni novi svet, kjer takšni so ljudje!"

Letos poteka 80 let, odkar je Aldous Huxley objavil svoj distopični roman, Krasni novi svet (Brave new world, 1932 - v angleščini brezplačno dostopen tu, Slovenski prevod v vsaki knjižnici). Dogajanje je postavil 600 let v prihodnost, a v predgovoru k izdaji leta 1946 zapisal: "Danes se zdi, da nas te grozote lahko doletijo že v roku stotih let - seveda se prej ne smemo razstreliti v prafaktorje."

Danes, 80 let po izdaji, je čas za revizijo - čas da preverimo, v katero smer se gibljemo - ali smo upoševali Huxleyevo svarilo in njegov nasvet, da uporabimo tehnologijo kot "sredstvo za proizvodnjo svobodnih posameznikov" - ali smo bližje Novemu svetu, de Sadovskemu "očiščenju" spodobnosti in na poti v totalitaristično svetovno državo?

Ne bom se spuščal v tehnološko primerjavo Huxleyeve vizije prihodnosti in današnjega stanja tehnološkega razvoja - kot je pisal že Huxley, "Tema Krasnega novega sveta ni napredek znanosti kot take, ampak napredek znanosti v smislu učinka, ki ga ima na posameznike." Pokazalo pa se je več kot to - znanost ni vodilo, ampak zgolj medij, ki stanje človeškega duha ne razvija sama po sebi, mu pa ponuja ogrodje - in čeprav ga ne razvija v svoji smeri, pa pomaga doseči momentum, odpira vrata pred njim in skladno s hitrostjo tehnološkega napredka pospeši tudi hitrost sprememb človekovega dojemanja. Celo več, sama znanost se razvija na podlagi stanja duha, in ne obratno.

Tema, ki najbolj izstopa v Krasnem novem svetu je spolna svoboda posameznika - oziroma, prisiljena/vsiljena spolna svoboda s strani družbe, ki pa jo usmerja totalitaristična vlada. Kje smo torej danes glede spolne svobode posameznika v primerjavi s tridesetimi leti 20. stoletja? Spolna revolucija v 60. letih v ZDA je vsekakor premaknila meje - še vedno smo v osnovi monogamistična družba, a čedalje manj, presenetljivo se je razširila praksa "spolnosti kot rekreacije". Tabu spolnosti pred poroko  je padel in kot v Utopiji Krasnega novega sveta (imenoval jo bom Utopija, ker jo je tako poimenoval tudi avtor) se v skupnosti mladih posameznike, ki se ne odločijo za takšno prakso, gleda kot "čudne" posameznike, ki se jim izogibamo.

Tu ne gre samo za spolni liberalizem, temveč za izogibanje vsakršne odgovornosti do drugih in do sebe. Prebivalci Utopije svoje skrbi zdravijo s halucinogeno drogo somo. Izogibanje odgovornosti ter zatekanje v cenene užitke je soma 21. stoletja. Razlika je v tem, da takšen stil življenja ni vsiljen, saj ne rabi biti - takšen način življenja smo zagrabili in ga sprejeli za svojega. Ni potrebno, da je droga vsiljena, ni niti potrebno, da je legalizirana. Z drogo se je v Utopiji dosegala stalnost družbenega reda - za stalnost ni potrebno skrbeti tako, da zatiramo vse posameznike. Zatreti je potrebno le tiste posameznike, ki so težavni, ki se upirajo ustaljenemu družbenemu redu- Za njih pa ni potrebno, da drogo legaliziramo, celo obratno je - bolje je, da jo prepovemo, saj se bodo ti posamezniki toliko raje zatekli k prepovedanemu, k nezakonitemu. Poskrbeti je potrebno le, da se prepoved ne izvaja preveč strogo, da je lahko trg z drogami kljub prepovedi dovolj nasičen, da je dostopen vsakemu posamezniku.

Z današnjo tehnologijo in današnjimi sredstvi bi lahko vlade po vsem svetu, če bi si tega zares želele, poskrbele za popoln ali skoraj popoln umik vseh nelegalnih drug s trga. Zaradi tega lahko vsaj pri enem vidiku Utopije pritrdimo, da se Huxleyeve napovedi uresničujejo: države dosegajo stalnost z omogočanjem stalnega dostopa do (ilegalnih) drog.

Upoštevati moramo, da gre v primeru Krasnega novega sveta tudi delno za parodijo, in da se vsi vidiki ne bodo uresničevali na karikiran način, ki ga prikazuje Huxley. Koncept kast, kot ga prikazuje roman, se v naši družbi na takšen način ne more uresničiti - a vendar ustvarjamo "kaste", razrede, povečujemo razliko med bogatimi in revnimi in prisiljujemo večino "slabših" (revnejših) ljudi, da delajo za nekaj odstotkov bogatih "alfa" ljudi. Najbolj primerna sestava prebivalstva je kot ledena gora, pravi v knjigi nadzornik Mustafa Mond: "osem devetin je je pod vodno gladino, ena devetina pa nad njo." Razlika med družbo Utopije in današnjo civilizirano družbo je v tem, da so vsi prebivalci Utopije - tudi tisti, ki služijo višjim kastam - srečni. Pri nas se te potrebe ne čuti. Prebivalci morajo biti zadovoljni samo toliko, da se ne upirajo, da je družba stabilna. Glede na človeško pasivnost in nepripravljenost na spremembe pa to ni tako težko. Dokler ne bodo razmere nevzdržne, bomo ljudje branili trenutno stanje, saj nam vsaka spremembe predstavlja grožnjo - grožnjo, da se bomo morali prilagoditi, da ne bomo mogli iti po poti najmanjšega odpora.

Kar nas bi moralo trenutno najbolj skrbeti, pa se šele pripravlja. Gre za koncept svetovne države - države z eno, totalitaristično vlado po zgledu Evropske komisije - organa, ki ga državljani članic Evropske Unije nismo izvolili, pa vendar ima nad nami ogromno moč. Naslednjo fazo v pripravi svetovne države smo zaslutili, ko je José Manuel Barroso, predsednik Evropske komisije, izrazil željo po oblikovanju federativne Evropske države. Zaskrbi nas lahko dejstvo, da je bil ta korak napovedan s strani prezrtih teoretikov zarote - skrbi nas lahko, ker se moramo vprašati - če so pravilno napovedali to stopnjo, ali so tudi ostale njihove trditve resnične? Ali se res pripravlja svetovna država s totalitaristično vlado, nov svetovni red? Ljudje so vedno pripravljeni sprejeti spremembe v krizi. Gospodarska kriza v Evropi je osnova za rojstvo nove, Evropske države. Ali bo gospodarska kriza dovolj za rojstvo Svetovne države, ali bo potrebna nova svetovna vojna, kakršno napoveduje Huxley - vojna, po kateri bo prebivalstvo, zdesetkano in na robu preživetja, pripravljeno sprejeti karkoli, da se takšna tragedija več ne ponovi?

Reforme - video

Hvala ustvarjalcem za ta video. Človeški spomin je relativen - moram priznati, da sem tudi sam že malo pozabil, kaj se je dogajalo pred enim letom.

Mea Maxima Culpa

Priznati moram, da sem, kar se tiče parlamentarnih volitev, slab volilec.

Leta 2004 sem volil Janeza Janšo. Torej - dejansko sem volil za SDS, vendar v današnji strankokraciji vemo, kdo vodi politiko celotne stranke, in kdo vodi politiko celotne vlade. Moj argument je bil podoben, kot argument mnogih drugih: "oni" (LDS) so imeli dovolj dolgo priložnost, dajmo priložnost še "njim" (SDS).

Mea culpa. Mea culpa. Mea maxima culpa.

Moje prepričanje je bilo, da v državi slabše ne more biti. Da so vse pokradli, kar se je pokrasti dalo, da lahko gre samo na bolje. To sem verjel leta 2004. Leta 2012 se mi zdi 2004 kot oddaljene sanje, kot pravljična dežela, kjer sta se cedila med in mleko. Leta 2020 bom verjetno podobno gledal na leto 2012. Seveda ne morem za trenutno stanje kriviti samo vlade Janeza Janše. Tudi svetovna gospodarska kriza je k vsem tem pomembno prispevala. Kljub temu pa je Janševa prva vlada s svojimi ukrepi zgradila široko avtocesto v propad.

Leta 2011 sem volil za listo Zorana Jankovića. Zakaj? Pahorja in njegove vlade nisem videl kot nesposobne ali škodljive. Videl pa sem, da svojih pomembnih reform ne bodo mogli speljati, saj jih bo vseskozi ovirala močna opozicija. In pojavila se je nova možnost - močna stranka z močnim voditeljem. Voditeljem, ki bi morda lahko s svojo močjo in vplivom izvedel določene spremembe kljub močni opoziciji Princa Teme.

Mea culpa. Mea culpa. Mea maxima culpa.

Boj pošasti

Bralec si bo morda predstavljal, da mi je žal, ker Janković ni postal premier, ker ni bil sposoben sestaviti vlade. Ne - žal mi je zaradi mojega razmišljanja. Vsi, ki smo glasovali za Jankovića, smo se zavedali tudi njegovih napak. Podobno kot Janez Janša ima tudi Zoran Janković avtokratski način vodenja. Podobno hlepi po oblasti, podobno ne posluša argumentov drugih. V mislih vidim podobo Janeza Janše, Princa Teme, ki želi zasužnjiti Slovenijo, ki želi absolutno oblast - in Zorana Jankovića, demona, ki smo ga izpustili in mu dali moč, da uniči našega sovražnika.

Ali je pametno izpustiti pošast, da uniči drugo pošast? Naša pošast bo uničila vse na svoji poti, da si pridobi oblast nad svojim delom ljudstva. In če premaga nasprotnika, kdo ji preprečuje, da ne bo enako tiransko zasužnjila nas in postala naš sovražnik? Če pa izgubi, pa je v boju na oblast naredila toliko škode v naši lastni vojski, da se bomo sovražnika lotili še težje. Da bo sovražnik še močnejši. In tako, kdorkoli bo zmagovalec v tem boju za oblast, končni rezultat je enak.

Tudi če bi Zoran Janković sestavil vlado, bi bilo stanje v državi enako. Vse, kar bi se razlikovalo, bi bila retorika, dejansko stanje pa bi bilo enako. Ali nas plenijo z leve ali z desne, rezultat je enak.

Mislim, da vlada Janeza Janše ne bo zdržala več kot morda še pol leta. Morda nas spomladi čakajo nove predčane volitve. Kaj pa potem?

Dokler bomo volili na podlagi javnomnenjskih anket, bomo prispevali k nadaljnemu propradu države. Dokler bomo glasovali enako kot naši prijatelji in sorodniki, ne bomo naredili nič. Izbira obstaja. Obstajajo nove stranke, novi obrazi, ki pa jih mediji ne poveličujejo. Ki jim ankete ne dajejo možnosti. In razmišljanje, da bo moj glas izgubljen, če glasujem za takšno stranko - to je razmišljanje, ki nas je pripeljalo v to situacijo. To je razmišljanje, ki nas ne bo rešilo. Ki nas bo pogubilo.

Tvoj glas bi moral biti samo tvoj glas - glas za stranko, ki je najbljižje tvojim prepričanjem, glas za stranko, ki dela dobro za ljudi.

Morda pa je v tem težava. Morda pa glasujemo za stranke, ki so najbližje našim prepričanjem, našim značajem. In te stranke, ta politika, so nas pripeljale v to nezavidljivo stanje, v ta navidez brezizhoden položaj. V tem primeru torej težava ni v politiki - težava je v nas samih. Ker so naša prepričanja, naša pokvarjenost pripeljala državo v propad. Da, pokvarjenost politike, ki pa jo izbiramo sami - "po svoji podobi".

Tu mi ne ostane več nič drugega kot slavni citat Ivana Cankarja:

Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mu je ne bo in ne talar!