"O, krasni novi svet, kjer takšni so ljudje!"
Letos poteka 80 let, odkar je Aldous Huxley objavil svoj distopični roman, Krasni novi svet (Brave new world, 1932 - v angleščini brezplačno dostopen tu, Slovenski prevod v vsaki knjižnici). Dogajanje je postavil 600 let v prihodnost, a v predgovoru k izdaji leta 1946 zapisal: "Danes se zdi, da nas te grozote lahko doletijo že v roku stotih let - seveda se prej ne smemo razstreliti v prafaktorje."
Danes, 80 let po izdaji, je čas za revizijo - čas da preverimo, v katero smer se gibljemo - ali smo upoševali Huxleyevo svarilo in njegov nasvet, da uporabimo tehnologijo kot "sredstvo za proizvodnjo svobodnih posameznikov" - ali smo bližje Novemu svetu, de Sadovskemu "očiščenju" spodobnosti in na poti v totalitaristično svetovno državo?
Ne bom se spuščal v tehnološko primerjavo Huxleyeve vizije prihodnosti in današnjega stanja tehnološkega razvoja - kot je pisal že Huxley, "Tema Krasnega novega sveta ni napredek znanosti kot take, ampak napredek znanosti v smislu učinka, ki ga ima na posameznike." Pokazalo pa se je več kot to - znanost ni vodilo, ampak zgolj medij, ki stanje človeškega duha ne razvija sama po sebi, mu pa ponuja ogrodje - in čeprav ga ne razvija v svoji smeri, pa pomaga doseči momentum, odpira vrata pred njim in skladno s hitrostjo tehnološkega napredka pospeši tudi hitrost sprememb človekovega dojemanja. Celo več, sama znanost se razvija na podlagi stanja duha, in ne obratno.
Tema, ki najbolj izstopa v Krasnem novem svetu je spolna svoboda posameznika - oziroma, prisiljena/vsiljena spolna svoboda s strani družbe, ki pa jo usmerja totalitaristična vlada. Kje smo torej danes glede spolne svobode posameznika v primerjavi s tridesetimi leti 20. stoletja? Spolna revolucija v 60. letih v ZDA je vsekakor premaknila meje - še vedno smo v osnovi monogamistična družba, a čedalje manj, presenetljivo se je razširila praksa "spolnosti kot rekreacije". Tabu spolnosti pred poroko je padel in kot v Utopiji Krasnega novega sveta (imenoval jo bom Utopija, ker jo je tako poimenoval tudi avtor) se v skupnosti mladih posameznike, ki se ne odločijo za takšno prakso, gleda kot "čudne" posameznike, ki se jim izogibamo.
Tu ne gre samo za spolni liberalizem, temveč za izogibanje vsakršne odgovornosti do drugih in do sebe. Prebivalci Utopije svoje skrbi zdravijo s halucinogeno drogo somo. Izogibanje odgovornosti ter zatekanje v cenene užitke je soma 21. stoletja. Razlika je v tem, da takšen stil življenja ni vsiljen, saj ne rabi biti - takšen način življenja smo zagrabili in ga sprejeli za svojega. Ni potrebno, da je droga vsiljena, ni niti potrebno, da je legalizirana. Z drogo se je v Utopiji dosegala stalnost družbenega reda - za stalnost ni potrebno skrbeti tako, da zatiramo vse posameznike. Zatreti je potrebno le tiste posameznike, ki so težavni, ki se upirajo ustaljenemu družbenemu redu- Za njih pa ni potrebno, da drogo legaliziramo, celo obratno je - bolje je, da jo prepovemo, saj se bodo ti posamezniki toliko raje zatekli k prepovedanemu, k nezakonitemu. Poskrbeti je potrebno le, da se prepoved ne izvaja preveč strogo, da je lahko trg z drogami kljub prepovedi dovolj nasičen, da je dostopen vsakemu posamezniku.
Z današnjo tehnologijo in današnjimi sredstvi bi lahko vlade po vsem svetu, če bi si tega zares želele, poskrbele za popoln ali skoraj popoln umik vseh nelegalnih drug s trga. Zaradi tega lahko vsaj pri enem vidiku Utopije pritrdimo, da se Huxleyeve napovedi uresničujejo: države dosegajo stalnost z omogočanjem stalnega dostopa do (ilegalnih) drog.
Upoštevati moramo, da gre v primeru Krasnega novega sveta tudi delno za parodijo, in da se vsi vidiki ne bodo uresničevali na karikiran način, ki ga prikazuje Huxley. Koncept kast, kot ga prikazuje roman, se v naši družbi na takšen način ne more uresničiti - a vendar ustvarjamo "kaste", razrede, povečujemo razliko med bogatimi in revnimi in prisiljujemo večino "slabših" (revnejših) ljudi, da delajo za nekaj odstotkov bogatih "alfa" ljudi. Najbolj primerna sestava prebivalstva je kot ledena gora, pravi v knjigi nadzornik Mustafa Mond: "osem devetin je je pod vodno gladino, ena devetina pa nad njo." Razlika med družbo Utopije in današnjo civilizirano družbo je v tem, da so vsi prebivalci Utopije - tudi tisti, ki služijo višjim kastam - srečni. Pri nas se te potrebe ne čuti. Prebivalci morajo biti zadovoljni samo toliko, da se ne upirajo, da je družba stabilna. Glede na človeško pasivnost in nepripravljenost na spremembe pa to ni tako težko. Dokler ne bodo razmere nevzdržne, bomo ljudje branili trenutno stanje, saj nam vsaka spremembe predstavlja grožnjo - grožnjo, da se bomo morali prilagoditi, da ne bomo mogli iti po poti najmanjšega odpora.
Kar nas bi moralo trenutno najbolj skrbeti, pa se šele pripravlja. Gre za koncept svetovne države - države z eno, totalitaristično vlado po zgledu Evropske komisije - organa, ki ga državljani članic Evropske Unije nismo izvolili, pa vendar ima nad nami ogromno moč. Naslednjo fazo v pripravi svetovne države smo zaslutili, ko je José Manuel Barroso, predsednik Evropske komisije, izrazil željo po oblikovanju federativne Evropske države. Zaskrbi nas lahko dejstvo, da je bil ta korak napovedan s strani prezrtih teoretikov zarote - skrbi nas lahko, ker se moramo vprašati - če so pravilno napovedali to stopnjo, ali so tudi ostale njihove trditve resnične? Ali se res pripravlja svetovna država s totalitaristično vlado, nov svetovni red? Ljudje so vedno pripravljeni sprejeti spremembe v krizi. Gospodarska kriza v Evropi je osnova za rojstvo nove, Evropske države. Ali bo gospodarska kriza dovolj za rojstvo Svetovne države, ali bo potrebna nova svetovna vojna, kakršno napoveduje Huxley - vojna, po kateri bo prebivalstvo, zdesetkano in na robu preživetja, pripravljeno sprejeti karkoli, da se takšna tragedija več ne ponovi?
Ni komentarjev:
Objavite komentar