Mea Maxima Culpa

Priznati moram, da sem, kar se tiče parlamentarnih volitev, slab volilec.

Leta 2004 sem volil Janeza Janšo. Torej - dejansko sem volil za SDS, vendar v današnji strankokraciji vemo, kdo vodi politiko celotne stranke, in kdo vodi politiko celotne vlade. Moj argument je bil podoben, kot argument mnogih drugih: "oni" (LDS) so imeli dovolj dolgo priložnost, dajmo priložnost še "njim" (SDS).

Mea culpa. Mea culpa. Mea maxima culpa.

Moje prepričanje je bilo, da v državi slabše ne more biti. Da so vse pokradli, kar se je pokrasti dalo, da lahko gre samo na bolje. To sem verjel leta 2004. Leta 2012 se mi zdi 2004 kot oddaljene sanje, kot pravljična dežela, kjer sta se cedila med in mleko. Leta 2020 bom verjetno podobno gledal na leto 2012. Seveda ne morem za trenutno stanje kriviti samo vlade Janeza Janše. Tudi svetovna gospodarska kriza je k vsem tem pomembno prispevala. Kljub temu pa je Janševa prva vlada s svojimi ukrepi zgradila široko avtocesto v propad.

Leta 2011 sem volil za listo Zorana Jankovića. Zakaj? Pahorja in njegove vlade nisem videl kot nesposobne ali škodljive. Videl pa sem, da svojih pomembnih reform ne bodo mogli speljati, saj jih bo vseskozi ovirala močna opozicija. In pojavila se je nova možnost - močna stranka z močnim voditeljem. Voditeljem, ki bi morda lahko s svojo močjo in vplivom izvedel določene spremembe kljub močni opoziciji Princa Teme.

Mea culpa. Mea culpa. Mea maxima culpa.

Boj pošasti

Bralec si bo morda predstavljal, da mi je žal, ker Janković ni postal premier, ker ni bil sposoben sestaviti vlade. Ne - žal mi je zaradi mojega razmišljanja. Vsi, ki smo glasovali za Jankovića, smo se zavedali tudi njegovih napak. Podobno kot Janez Janša ima tudi Zoran Janković avtokratski način vodenja. Podobno hlepi po oblasti, podobno ne posluša argumentov drugih. V mislih vidim podobo Janeza Janše, Princa Teme, ki želi zasužnjiti Slovenijo, ki želi absolutno oblast - in Zorana Jankovića, demona, ki smo ga izpustili in mu dali moč, da uniči našega sovražnika.

Ali je pametno izpustiti pošast, da uniči drugo pošast? Naša pošast bo uničila vse na svoji poti, da si pridobi oblast nad svojim delom ljudstva. In če premaga nasprotnika, kdo ji preprečuje, da ne bo enako tiransko zasužnjila nas in postala naš sovražnik? Če pa izgubi, pa je v boju na oblast naredila toliko škode v naši lastni vojski, da se bomo sovražnika lotili še težje. Da bo sovražnik še močnejši. In tako, kdorkoli bo zmagovalec v tem boju za oblast, končni rezultat je enak.

Tudi če bi Zoran Janković sestavil vlado, bi bilo stanje v državi enako. Vse, kar bi se razlikovalo, bi bila retorika, dejansko stanje pa bi bilo enako. Ali nas plenijo z leve ali z desne, rezultat je enak.

Mislim, da vlada Janeza Janše ne bo zdržala več kot morda še pol leta. Morda nas spomladi čakajo nove predčane volitve. Kaj pa potem?

Dokler bomo volili na podlagi javnomnenjskih anket, bomo prispevali k nadaljnemu propradu države. Dokler bomo glasovali enako kot naši prijatelji in sorodniki, ne bomo naredili nič. Izbira obstaja. Obstajajo nove stranke, novi obrazi, ki pa jih mediji ne poveličujejo. Ki jim ankete ne dajejo možnosti. In razmišljanje, da bo moj glas izgubljen, če glasujem za takšno stranko - to je razmišljanje, ki nas je pripeljalo v to situacijo. To je razmišljanje, ki nas ne bo rešilo. Ki nas bo pogubilo.

Tvoj glas bi moral biti samo tvoj glas - glas za stranko, ki je najbljižje tvojim prepričanjem, glas za stranko, ki dela dobro za ljudi.

Morda pa je v tem težava. Morda pa glasujemo za stranke, ki so najbližje našim prepričanjem, našim značajem. In te stranke, ta politika, so nas pripeljale v to nezavidljivo stanje, v ta navidez brezizhoden položaj. V tem primeru torej težava ni v politiki - težava je v nas samih. Ker so naša prepričanja, naša pokvarjenost pripeljala državo v propad. Da, pokvarjenost politike, ki pa jo izbiramo sami - "po svoji podobi".

Tu mi ne ostane več nič drugega kot slavni citat Ivana Cankarja:

Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mu je ne bo in ne talar!