Reševanje krize - lahko jo rešiš ti

Bralce, ki so slučajno naleteli na tale zapis, lepo vabim k branju prejšnjega prispevka: Kriza, bankirji in prerazporejanje premoženja. Poskusil sem svoje razmišljanje podati razumljivo, tako da prejšnji preispevek ni pogoj za branje trenutnega. Tale prispevek je malo daljši zaradi teme, ki jo obravnava. Verjetno bom z daljšim prispevkom odvrnil marsikaterega bralca - a če si želiš spremembo, če te zanima, kaj lahko ti storiš za reševanje trenutne težke situacije, te vabim k branju.

Photo: marfis75

V prejšnjem prispevku sem se torej posvetil možnim vzrokom za krizo. Osredotočil sem se predsvem na vidik, ki je sicer mnogim že poznan - vidik prerazporejanja premoženja. Danes lahko poslušamo mnoge levo usmerjene mislece, ki propagirajo spremembo trenutnega kapitalističnega sistema - nekateri vidijo rešitev v komunizmu, drugi v kakšni drugačni socialno usmerjeni ureditvi. Mnogo poslušamo o krivdi kapitalistov/lastnikov kapitala, o krivdi bankirjev, o krivdi borznikov. Poslušamo teoretike zarote, ki nam govorijo o skupinah, ki iz ozadja s pomočjo kapitala in družbenih povezav vplivajo na svetovno politiko, povzročajo vojne in pridobivajo dodatno moč in denar.

Vse to je verjetno res, vsaj v določeni meri. A besede Slavoja Žižka ne bodo nahranile mene in mojih otrok. Rohnenje sindikalista Semoliča o krivdi kapitala me ne bo obleklo. Tudi odobravanje, kimanje in vpitje 30.000 glave množice na Kongresnem trgu ne bo spremenilo vlade in ne bo uvedlo novega družbenega sistema. Vse to je sicer v redu in prav. Prav je, da opozarjamo na družbene nepravilnosti, prav je, da izražamo nezadovoljstvo. A čas je, da od besed preidemo k dejanjem.

Seveda k dejanjem pozivam z besedami, a poskusil bom svoje besede oblikovati drugače. Namesto prazne teorije bom poskusil navesti nekaj praktičnih nasvetov za navadnega človeka, kako prispevati k končanju krize - k premiku v glavah ljudi. Nekdo mora začeti. Zakaj ne TI?

Na tem mestu bi še želel nagovoriti mislece današnjega časa. Filozofe, novinarje, blogerje. Prav je, da izražate nezadovoljstvo, nekateri tudi predlagate alternativo. A predlagati spremembo družbenega sistema politikom današnjega časa je preveč utopično. Večina politike je že preveč skorumpirane in ujete v mreže kapitala in pričakovati spremembo od zgoraj navzdol je nerealno. Spremembo je treba začeti spodaj - pri ljudeh. Ne bomo uspeli z revolucijo, ne bomo uspeli z državnim udarom - s tem bi le zamenjali enega tirana za drugega. Žeja po moči je prevelika - pokažite mi en primer v zgodovini, kjer ni vodja revolucije - ki je morda na začetku imel poštene namene - zlorabil svojega položaja za pridobitev moči? Uspeli bomo počasi, uspeli bomo z delom - če mislimo, da vemo in znamo bolje od drugih, potem to dokažimo - dokažimo to z delom, dokažimo s tem, da bomo konkurenčna alternativa. Torej, poziv mislecem današnjega časa: prav je, da izražamo nezadovoljstvo, prav je, da predlagamo politične spremembe. A naredimo nekaj več. Združimo glave, združimo svoje moči, in predlagajmo alternative navadnemu, vsakdanjemu človeku. Predlagajmo vsakdanjemu človeku, kako spremeniti družbo - korak za korakom, počasi, a vztrajno. In če bodo naše ideje dobre, in če je človeštvo pripravljeno, se bodo prijele, se bodo razširile, in prevladale. Če bodo slabe, bodo izločene. Če človeštvo ni pripravljeno na spremembe, prav tako. A prepričan sem, da bomo našli več pripravljenosti, več moči pri ljudjeh, kot v politiki.

Torej, kot sem omenil v prejšnjem prispevku, prerazporejanje premoženja (ali "pohlepni kapital", kot ga poimenujejo nekateri) je eden poglavitnih vzrokov za trenutno gospodarsko situacijo. Težava ni v sistemu - sistem smo mi sami, sistem je skupek, vsota posameznikov. Kdo od vas lahko zatrdi, da ne bi na položaju moči ravnal popolnoma enako, kot danes ravnajo naši oblastniki - politiki in "pohlepni" bogataši? Pohlepni smo danes vsi. Kaj je pohlep? Ne le želja po denarju - pohlep je v vseh nas v različnih oblikah. Pohlep je, da hočemo nekaj v tem trenutku, takoj - pohlep je, da nismo pripravljeni počakati, da se stvari odvijejo po naravni poti, da se odvijejo, kot so namenjene. Ko čutimo, da se bo zgodil premik, da prihajajo družbene spremembe, jih hočemo takoj. Hočemo jih sedaj. Hočemo jih z revolucijo - in tudi to je pohlep. In ko ne pustimo, da se kolesje samo premakne v pravo smer, ko mu ne pustimo naravnega pospeška, ko pritiskamo na umetne vzvode, lahko tudi kaj polomimo.

To je težava mnogih današnjih politikov. Niso vsi politiki slabonamerni, nekaterim se le preveč mudi, so "pohlepni" v tem, da hočejo določene spremembe izpeljati takoj, pa bi se morda same zgodile v 40 ali 50 letih. Takšno je na primer predlaganje ženskih kvot v upravah državnih podjetij. Trenutno je v Sloveniji v upravnih odborih podjetij 15,9 odstotka žensk. Evropska komisarka Viviane Reding je predlagala tako imenovane "ženske kvote", s pomočjo katerih bi ta delež povišali na najmanj 40 odstotkov - podjetja, ki te kvote ne bi dosegala, pa bi bila kaznovana.

Ostanite z mano, morda se zdi, da mi je ušla rdeča nit - a ravno ta tema mi bo - po naključju ali pač ne - pomagala tudi pri pojasnjevanju idej in predlogov, zaradi katerih še vedno vztrajate pri branju.

Torej, s poslanko državnega zbora smo imeli na družabnem omrežju zanimivo debato o tej temi. Poslanka sicer podpira uvedbo ženskih kvot, kot jo je pred nekaj dnevi podprla tudi Evropska komisija, želel pa bi izpostaviti nekaj drugega. Poslanka (ki jo sicer spoštujem in mislim, da je ena redkih, ki vodi to Slovensko politiko v pravo smer) je (malo za šalo, malo zares), omenila, da "vsi vemo, da prihaja obdobje ženske vladavine na vseh področjih". Sprašujem se, kaj je "ženska vladavina"? Moški in ženske smo si med seboj različni - ne samo po biološki plati, ampak tudi po razmišljanju, po dojemanju sveta. Ali je torej "ženska vladavina" kaj drugačna od "moške vladavine"? Glede na velike razlike med ženskim in moškim dojemanjem sveta, med moškim in ženskim delovanjem - med moškim in ženskim vodenjem - bi morala biti.

Mislim, da se vsi strinjamo, da smo v zahodnem svetu glede enakopravnosti spolov prišli daleč. Ker smo si moški in ženske med seboj različni, nikoli ne bomo enaki, a smo si enakovredni in imamo enake možnosti. Vprašanje je torej: zakaj številke v upravah podjetij kažejo drugače?

Moški smo po naravi avtokrati. Moški način vodenja je totalitaristični način vodenja, moški vodja udari po mizi in zahteva svoje. "Pravi" moški ni demokratičen - pravi moški ve, kaj hoče (ali je vsaj prepričan, da to ve), in to zahteva. Pravi moški je človek akcije in nima časa za demokracijo.

In takšno je današnje vodenje podjetij. Medtem ko imamo v politiki urejeno demokracijo, tega v podjetjih ni. Podjetij ne vodimo demokratično - v podjetju imamo vsak svojega šefa, naš šef ima svojega šefa, in njegov šef ima nad sabo lastnika kapitala. Podjetje se vodi zelo hierarhično in totalitaristično. In ker moram delati tako, kot reče šef, in ker šef dela po navodilih svojega šefa - posledično vsi delamo v službi kapitala, v službi kapitalista. Lastniki kapitala pa to niso postali zaradi svoje dobrosrčnosti, to so postali zaradi svojih sposobnosti. Sposobnosti in želje po nakopičenju bogastva - sposobnosti prerazporejati premoženje. Sposobnosti zaposliti svoje delavce tako, da lahko večino premoženja poberejo lastniki sami - saj v nasprotnem primeru ne bi bili kapitalisti in bi bil na njihovem mestu nekdo drug.

Zaradi takšnega načina vodenja, ki je na kožo pisan predvsem moški populaciji, so moški veliko uspešnejši v takšni ureditvi in veliko lažje pridejo do vplivnejših položajev. Tak avtokratski način ustreza kapitalistom, kapitalisti poskrbijo za prerazporeditev premoženja, delavcem pa pustijo ravno dovolj, da lahko ti (bolj ali manj) normalno preživijo in se ne upirajo preveč. In vsi bomo živeli srečno do konca svojih dni - v pravljični deželi kapitalizma.

Ker boste nedvomno vprašali, zakaj pa so potem moški toliko uspešnejši tudi v politiki - kjer predvidoma vlada demokracija, ne totalitarizem? V današnji družbi vlada kapital - podjetja in korporativna politika vpliva ne zgolj na gospodarstvo - vpliva tudi na miselnost, vpliva na družbeni razvoj - in posledično na politiko. Ko se bodo začeli premiki v korporativni politiki, takrat ne bo potrebno uvajati sprememb v politiki - spremembe bodo prišle same.

Ženski način vodenja je demokratični način vodenja. Ženska ne vlada s trdo roko. Med branjem tega imejte v mislih, da so danes ženske na vodilnih položajih v večini ženske, ki so uspele v moškem svetu - in zaradi tega predvsem na moški način. Če ne vidite svoje šefice kot prijazno demokratično voditeljico, je to zato, ker je morala za svoj uspeh v pretežno moškem svetu uporabiti moške, avtokratske vrline. "Prava" ženska je "mati" - ne samo v dobesednem pomenu, ženska voditeljica je "mati" podjetja in vodi podjetje na demokratičen način. Kakšna je torej "ženska vladavina", ki prihaja? Tu nimam v mislih "ženske revolucije", ženskega prevzema sveta - v mislih imam spremembe v glavah ljudi, ki bodo vodile ne samo k "naravnemu" uravnoteženju spolov v upravah podjetij, ampak tudi in predvsem k drugačnemu načinu vodenja podjetij.

In šele na tem mestu, do katerega sem prišel morda iz drugačnega vidika, kot sem prvotno nameraval, lahko predlagam spremembe, ki bodo vodile v boljši jutri.

Kapitalistično avtokratski način vodenja je potrebno spremeniti - potrebno je prenehati s prerazporejanjem premoženja iz žepov nižjih slojev v vrhnji odstotek najbogatejših. To lahko naredimo le tako, da podjetja vrnemo v roke delavcem. A pozor, ne označite me za marksista, ne zmečkajte me in vrzite v smeti.

Pravi način vodenja podjetij je pravi demokratični način soodločanja vseh delavcev. Primer takšnega načina vodenja si lahko pogledate v dokumentarcu američana Michaela Moorea: "Capitalism - A Love Story". Pravi demokratični način pa težko dosežemo, če je nekdo med nami lastnik našega kapitala - le-ta bo imel vedno moč nad nami, in tudi v sicer uradno "demokratičnem" načinu vodenja bi imel kapitalist še vedno moč avtokrata. Podjetje mora biti last vseh delavcev, posledično pa se mora dobiček podjetja razdeliti med vse delavce. Kaj s tem dosežemo?

Danes povečana produktivnost delavca vpliva le na prihodek lastnika podjetja in je delavca težko motivirati k večji produktivnosti. Delavec kot "solastnik" podjetja (to bi dosegli nekako tako, da nihče ni v praksi lastnik podjetja - podjetje ima v lasti 100% svojih delnic) bi bil visoko motiviran, saj bi njegovo delo neposredno vplivalo na njegov prihodek - tudi njegovi sodelavci bi bili visoko motivirani, da ga spodbujajo k delu in bi še manj kot danes v svoji sredini želeli obdržati premalo produktivnega, premalo motiviranega človeka. Višja produktivnost pa prispeva k višjemu standardu celotne družbe, takšen način bi torej posledično pripeljal do razcveta družbe kot celote. Ker bi delavci v nasprotju od kapitalista delali tudi v splošno korist družbe, njihovo podjetje torej ne bi bilo "profitno" podjetje temveč "neprofitno" - vsako podjetje lahko deluje brez dobička oziroma "na pozitivni ničli" - posledično lahko podjetje postavlja konkurenčne cene in je konkurenčno drugim podjetjem v panogi. Zaradi nižjih cen in višje kvalitete pridobiva kupce, zaradi boljših delovnih pogojev in plač pa privlači bolj izobražene oz. bolj "kvalitetne" zaposlene - takšno podjetje se brez težav širi.

Ena od politik takšnega podjetja bi morala biti tudi popolna transparentnost delovanja - od plač, cen, pogodb z drugimi podjetji. Vse odločitve bi sprejemali delavci demokratično na skupnih sestankih - odločitve ne bi sprejemal avtokratski šef, kapitalist, v svojo korist - sprejemala bi jo večina delavcev z glasovnjam. Podjetje bi delovalo za splošno skupno dobro, zato bi se tudi izogibali raznim "poslovnim skrivnostim" in patentom.

Takšno podjetje bi moralo prednostno sodelovati s podobnimi podjetji in na takšen način širiti gibanje, ki bi vodilo v večje družbene spremembe. Sprememba v miselnosti bi se začela odražati tudi v politiki in v drugih segmentih družbe, posledično bi se premaknile še dve oviri k splošni blaginji oziroma dva vzroka za krizo, ki sem jih v prejšnjem prispevku omenil, a se v njih nisem poglobil: birokratizacija in neproduktivno (uničevalno) delovanje. Samo visoka produktivnost lahko vodi v višji standard in boljše življenje. Pravijo, da denar ne prinese sreče - a večja blaginja vsekakor je nagrada za takšen miselni preskok. Lahko smo bolj poduhovljeni, pa hkrati živimo bolje tudi materiano.

Kako lahko torej k rešitvi krize prispevaš TI? Kaj te ovira, da ne ustanoviš takšnega podjetja? Kaj te ovira, da se ne povežeš z nekaj ljudi s podobnim znanjem in ustanoviš demokratično vodeno podjetje v lasti delavcev? Res je - ustanovitev podjetja stane. Kako je torej lahko podjetje v lasti delavcev, če pa je nekdo za ustanovitev plačal, če je nekdo vložil svoj kapital? Prvi cilj takšnega podjetja bi bil, da s svojim zaslužkom povrne začetni vloženi kapital začetnim vlagateljem - v tej fazi podjetje postane v lasti samega sebe oziroma v lasti delavcev, ki so v njem trenutno zaposleni.

Seveda se bodo takšna podjetja najprej razvijala v panogah z manjšim potrebnim začetnim vložkom, s širjenjem gibanja pa se povečevalo ne le število podjetij, temveč tudi število panog, ki jih pokrivajo. Takšno podjetje bi se začelo z združevanjem posameznikov, ki so pripravljeni tudi nekaj vložiti. Če se zbere več ljudi in vsak vloži nekaj - morda na začetku, preden se gibanje dovolj razvije, tudi s pomočjo bančnih kreditov, a to prakso bi bilo dobro pozneje na nek način ukiniti - je to mogoče. Če se lahko danes ustanavljajo nova podjetja, zakaj ne bi bila ta podjetja tudi takšna, kot jih opisujem v tem prispevku?

Kaj lahko torej prispevaš TI? Če ti je ideja všeč, jo širi. Če imaš določeno znanje, se poveži s podobnimi ljudmi in ustanovi podjetje. Skupaj bomo razvijali smernice gibanja - smernice transparentnosti, demokratičnosti, poštenosti in enakopravnosti - skupaj bomo rasli.

Tudi politika bi morala prispevati - lahko bi spodbujala k ustanavljanju takšnih podjetij in posledično prispevala k razcvetu gospodarstva in k blaginji za vse ljudi. A ne računajmo nanjo. Politika je stara gospa, malce okorna, ne prilagaja se rada. Malce je že naglušna in v sklepih jo trga, ne zanašajmo se na njo - ko bo čas, bo že prisluhnila in se nam bo pridružila, dobila bo novo energijo in nov zagon. Do takrat pa krizo rešujmo mi. Ljudje. Zaženimo ponovno naše gospodarstvo, naredimo to državo spet lepo. In spet našo.

Prosim podobno misleče za mnenja in kritike - sam sem zgolj en človek, za oblikovanje optimalnih postopkov pa je potrebno več ljudi, več strokovnjakov, več idej. Torej, prosim vas za komentarje, prosim vas za kritike. Na kaj nisem razmišljal? Kaj nam še manjka? Lahko komentirate spodaj, lahko mi pišete na mail. Upam, da se bomo premaknili - in s skupnimi močmi zavrteli ta svet v pravo smer.

Kriza, bankirji in prerazporejanje premoženja

Zakaj kriza?

Kaj je kriza - kako jo občutimo in kakšni so vzroki?

Krizo danes občutimo vsi. Višje cene, manjše plače - standard se niža ne glede na to, kaj nam povedo uradne številke, in to občutimo vsi. Novih služb in zaposlovanja praktično ni, brezposelnost se viša - na Zavodu za zaposlovanje sicer poskušajo uradne številke zniževati, a ne z dejansko zaposlitvijo, ampak z izpisom nezaposlenih iz uradnih evidenc brezposelnih. Dejanske številke so visoke, svežim diplomantom iz praktično vseh področij je službo skoraj nemogoče dobiti.

Kaj se je spremenilo - kaj je razlog tako imenovane krize? Zakaj smo lahko pred časom živeli določen standard, danes pa enakega standarda ne moremo več živeti? Smo postali manj produktivni, smo se polenili - verjetno ne? Se je narava obrnila proti nam - v določeni meri se je, a tako zelo?

Photo: DavidDMuir

Dejstvo je, da si standard ustvarjamo sami. Ljudje smo tisti, ki ustvarjamo dobrine, ki jih lahko kupujemo; ljudje izvajamo storitve, ki se jih poslužujemo. Proizvodnja dobrin je sicer odvisna od več dejavnikov - en dejavnik je sama produktivnost ljudi, druga pa so zunanji pogoji (naprimer dobra letina ali uničenje celoletnega pridelka). Pospešena industrializacija praviloma zmanjšuje stroške in povečuje produktivnost, posledično pa torej povečuje standard - standard povprečnega človeka bi se torej moral zviševati, a se znižuje. Zakaj?

V zadnjih letih se zdi, da se je narava obrnila proti nam - suše, poplave, toča - ekstremni vremenski pogoji, ki uničujejo naše trude vsekakor prispevajo k višanju cen in posledično zniževanju standarda. Pa vendar, ali je teh pojavov toliko, da lahko prispevajo k vsesplošni krizi?

Letos je slab pridelek ponovno zvišal cene pšenice. Ta pojav je normalen, vendar moramo opazovati še spremljajoče pojave - povišana cena surovine ne bo povišala ceno izdelka v absolutnem znesku povečanja surovine - vsak vmesni člen poviša ceno še za nekaj odstotkov in končna cena ni samo posledica povišanja cene surovine - je posledica pohlepa, je posledica tega, da bi vsak želel imeti nekaj več.

A ne dogaja se vsako leto, da morajo zaradi slabe letine cene dobrin biti višje. Tudi ko cene proizvodnje, cene surovin padejo, se cene končnih izdelkov navadno ne znižajo - večji dobiček si razdelijo proizvajalci in trgovci, končnemu potrošniku pa navadno ostane višja cena oziroma nižji standard.

Dejstvo je, da število ekstremnih vremenskih pogojev ni tako visoko, da bi to pomembno vplivalo k znižanju standarda. Kaj torej vpliva?

Glejmo na svet kot celoto. Toliko, kot ustvarimo, toliko lahko porabimo. Če torej ekstremni vremenski pogoji niso tako ekstremni in tako pomembni, da bi le-ti ustvarili trenutno krizo, kaj jo ustvarja? Možnosti sta dve: ali znižanje produktivnosti ali pa prerazporeditev premoženja.

Proučimo prvo možnost: znižanje produktivnosti. Če gledamo na svet kot celoto, bi morala produktivnost rasti zaradi povišane industrializacije. Možno je, da smo se začeli ukvarjati s preveč nepomembnimi, neproduktivnimi stvarmi.

Ena takšnih stvari je vojna. V vojno, v vojsko, ki ne ustvarja nič, zgolj uničuje, se stekajo milijarde dolarjev. Svojo ustvarjalno silo smo usmerili v uničevanje namesto v ustvarjanje in to je vsekakor eden večjih vzrokov za zniževanje življenjskega standarda.

Druga od teh "neproduktivnih" stvari je na primer javni sektor - ne kot celota, predvsem morda del javne uprave. Nekateri javni uslužbenci (zdravniki itd.) prispevajo k povišanju standarda, prispevajo k povišanju produktivnosti, medtem ko drugi le prispevajo k povišanju birokratizacije. Ali je torej povišanje birokratizacije tisto, kar se je spremenilo, ali je to znižalo našo produktivnost in standard? Vendar smo še pred leti imeli enako število ljudi v javni upravi, pa smo kljub temu živeli bolje. Kako to?

Nekateri boste rekli, da smo se pač zadolževali, da smo živeli "na kredit", ki pa ga sedaj ne moremo več odplačevati. Vendar pozor, glejmo na svet kot celoto! Svet kot celota ne more porabiti več, kot proizvede.

To nas privede do drugega možnega vzroka za trenutno krizo: prerazporeditev premoženja. Lastniki kapitala želijo več in več, denar se iz srednjega in nižjega razreda premika k tistemu vrhnjemu odstotku - predvsem bankirjem, ki ustvarjajo denar z denarjem. Odplačevanje obresti pomeni, da bomo morali vrniti več denarja, kot smo si ga sposodili, zaradi tega pa s svojo lastno produktivnostjo povečujemo kapital ne sebi, temveč bankam.

Ker lahko še vedno ustvarimo enako, kot smo ustvarili pred leti, standard pa se nam je znižal, lahko samo predvidevamo, da je vzrok za to povečanje neenakomernosti razdelitve premoženja. Naša povečana produktivnost ne prinaša višjega standarda nam, pač pa se kapital preko različnih vzvodov pretaka na lastnike kapitala - bankirje, borznike in podobno.

To je bilo nekaj možnih vzrokov za trenutno krizo. Pomembno je vedeti, da (če zanemarimo vlaganje v vojsko in birokratizacijo, ki se v zadnjih časih nista tako drastično povišala), svet kot celota ustvari enako ali več, kot je ustvaril pred leti - ali pa je vsaj sposoben in pripravljen ustvariti enako. Če se nam torej standard znižuje, je za to kriva prerazporeditev premoženja, in ne, kot nam poskušajo prikazati, naše preteklo življenje "na kredit" - preko naših zmožnosti. Dejstvo je, da ustvarimo toliko kot ustvarimo in kot celota ni mogoče, da porabimo več. Živimo lahko po svojih zmožnostih - ne moremo porabiti nečesa, kar ni, česar nismo ustvarili.

Prepoznati vzroke je sicer pomembno, a brez predlaganih rešitev nam to samo po sebi ne pomaga. Zato ne bo ostalo pri tem - v naslednjem postu lahko pričakujete predloge za rešitev krize - rešitev, ki jo lahko izvedemo ljudje, ki jo lahko naredimo sami.

Do naslednjič ...

Smrt demokracije

Včeraj je bil 1. november. Upam, da ste prižgali kakšno svečo na grobu demokracije.

Photo: Christian Holmér

Demokracija v Sloveniji je uradno mrtva. Nima več smisla, da bi se pretvarjali. Način, na katerega vlada izigrava državljane naše države, resnično ni podoben demokratičnemu ravnanju.

Predstavniki Sindikata kemične, nekovinske in gumarske industrije so pobudo za referendum glede zakona o slabi banki s potrebnimi podpisi predali v državni zbor že 10. oktobra - več kot 3000 podpisov so zbrali v dveh dneh. Zadnji rok za oddajo podpisov je bil sicer 29. oktobra, sindikati so torej pobudo vložili 19 dni prej. V ponedeljek, 29. oktobra, pa so 15 minut pred koncem uradnih ur, v katerih bi lahko pobudo dopolnili, dobili obvestilo, naj pobudo dopolnejo, saj nimajo zbranih dovolj veljavnih podpisov.

19 dni. 15 minut pred koncem. Mislim, da tu namen ni skrit.

Torej, zakaj sindikat ni zbral dovolj podpisov? Sindikat je oddal 3127 od potrebnih 2500 podpisov. 387 jih je ministrstvo zavrnilo, kar 394 podpisov pa je izginili neznano kam. Tako je Janezu Janši, ki je leta 1994 (ko ga je predsednik vlade dr. Drnovšek zaradi afere Depala vas odstavil) že načrtoval državni udar, le-ta leta 2012 uspel. Razpis referenduma s strani ljudi ni mogoč, saj lahko podpise Gorenakovo ministrstvo kadarkoli zavrne.

Predsednik DZ, Gregor Virant, ni v prijetnem položaju. Predsednik državnega zbora, sicer uradno drugi človek v državi, takoj za predsednikom države, je zgolj marioneta v rokah predsednika vlade, in ljudstvo si ga bo zapomnilo, kako je nelegitimno, nemoralno, z iskanjem lukenj v postopkih onemogočal voljo ljudi.

Zavrnil je 27 skeniranih poslanskih podpisov za referendum o slabi banki. Na tem mestu ne bom razpravljal o tem, ali se mi zdijo skenirani podpisi primerni za takšno priložnost, kot je podpis pobude za referendum. Vendar podpis je zgolj simbol, uporabljen za potrditev volje posameznika. "30 podpisov" je v resnici zgolj potrditev volje 30 posameznikov, in mislim, da je odločitev o zavrnitvi teh podpisov norčevanje iz demokratičnih postopkov v Sloveniji.

Zakaj se vlada tako boji referendumov? Vlada naj bi delovala za dobro ljudi - zaradi tega smo jih (ali smo jih, ali jih nismo - drugič) izvolili in njihova naloga je delati v dobro in po volji državljanov republike Slovenije. Če torej delujejo v dobro ljudi in po volji ljudi, čemú se tako bojijo referenduma? Očitno se zavedajo, da bi ljudje oba zakona na referendumu zavrnili. In če se zavedajo tega - zelo očitno priznavajo, da delujejo proti volji ljudi, da ne delujejo v dobro državljanov in države.

Predsednik vlade je pred prevzemom funkcije prisegel, da bo spoštoval ustavni red, ter da bo z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije. V spodnjem videu si lahko ogledate zaprisego:

Iz vladnega strahu pred referendumom je očitno, da vlada ne deluje za blaginjo Slovenije. V 3. členu naše ustave je nedvoumno zapisano: "Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe." Ali je torej predsednik vlade, ki krši svojo prisego ob prevzemu funkcije, ki tako nedvoumno krši 3. člen ustave in odvzema narodu pravico do samoodločbe, še lahko predsednik vlade? Ali ni kršenje te preproste prisege razlog za razveljavitev funkcije?

Od zavrnjenih podpisov sindikatov na pobudi za referendum o slabi banki jih je bilo 163 zavrnjenih iz naslednjega razloga: "nepravilno ime ali priimek, ni mogoča identifikacija osebe". Torej, tudi, če prelom prisege ni razlog za razveljavitev funcije, je vprašljiva njegova prisega sama. Gospod Ivan Janša je prisegel in se podpisal kot Janez Janša, torej z nepravilnim imenom in priimkom. Kakšna je torej identifikacija našega predsednika vlade? Uradno ime je edino ime, ki je v Sloveniji uradno veljavno. Krstno ime nima nobenega uradno veljavnega pomena. Predsednik DZ je vztrajal, da mora biti pri podpisih za tako pomembno stvar, kot je pobuta za referendum, zelo strikten - vsekakor je prisega predsednika vlade veliko pomembnejša. Tu se torej pojavlja vprašanje: glede na to, da je naš predsednik vlade zaprisegel pod napačnim imenom, ali je to veljavna prisega - ali je torej Ivan Janša veljavno pravno predsednik vlade Republike Slovenije - ali ne? Seveda v tem primeru karikiram in pretiravam, vendar - želim pokazati, na kakšen način ravna naša vlada z vsemi državljani. Na kakšen način se norčujejo iz nas in nam kratijo z ustavo zagotovljene pravice.

Vlada trdi, da sta zakona nujno potrebna. Kaj pa, če sta res? Kaj, če narod ne ve, kaj je bolje zanj? Ali ni celo DOLŽNOST vlade, da v takšnem primeru deluje v nasprotju ljudske volje, a v narodovo korist?

To je totalitaristično razmišljanje - razmišljanje samodržca, ki je nad zakonom. V demokratični družbi ima narod pravico do samoodločanja. Tudi, če ni v njegovo dobro. Če je narod tako pokvarjen, da se ni pripravljen odpovedati nekaj ugodnostim, čeprav je to dolgoročno slabo, ima to pravico. Četudi narod želi uveljaviti voljo, ki bi vodila v njegov propad, ima to pravico. Ne menim, da sta zakona pisana za dobro Slovenije in Slovencev, ne menim, da bi bila njuna razveljavitev slaba za Slovenijo. A tudi če bi bila - kdo daje vladi pravico, da narodu preprečuje, da se odloči sam?

3. svetovna vojna - Gangnam Style

Nekaj je v zraku - nekaj nevarnega, nekaj grozečega. Nekaj, česar ne čutim le jaz. V naše kraje prihaja vonj po propadu, po uničenju - vonj po vojni.

Nisem prvi in definitivno ne edini, ki je ugotovil, da vojna ne prinaša le smrti, ne prinaša le gorja. Določenim ljudem vojna prinaša dobiček, določenim ljudem vojna prinaša moč, določenim ljudem prinaša oblast. Vojni dobičkarji so bili, so in bodo ostali dejstvo. Kreiranje svetovne države s totalitaristično, nedotakljivo vlado - posamezniki brez odgovornosti, a z neomejeno močjo - je to mogoče? Je, v pravih razmerah. V kriznih razmerah so ljudje pripravljeni sprejeti karkoli.

Verjetno ste opazili nov svetovni fenomen, najnovejšo hit pesem južnokorejskega glasbenika PSY - pesem z naslovom Gangnam style. Kako pesem postane svetovni fenomen, kako pridobi več kot pol milijarde ogledov na portalu Youtube?

Naj vam povem zgodbo violinista Joshue Bella.

Nekega mrzlega januarskega jutra je neznani moški igral violino na postaji Washingtonske podzemne železnice. V 45 minutah igranja se je mimo njega sprehodilo okoli 1000 ljudi. Od 1000 ljudi se jih je samo 6 ustavilo za nekaj časa, da bi prisluhnili glasbi. 20 ljudi mu je vrglo nekaj denarja, vendar so se z nezmanjšano hitrostjo sprehodili mimo njega. V 45 minutah igranja je zbral 32 ameriških dolarjev. Ko je prenehal z igranjem, ni tega nihče opazil. Nihče mu ni zaploskal, nobenega priznanja ni dobil.

Nihče ni vedel, da je bil violinist Joshua Bell, eden najboljših glasbenikov na svetu. Igral je enega najtežjih del kadarkoli napisanih - na violini, vredni 3,5 milijona dolarjev. Dva dni pred igranjem na podzemni železnici je Joshua Bell igral v razprodani dvorani v Bostonu, povprečna cena vstopnice je bila 100 dolarjev.

To je resnična zgodba, njegovo igranje si lahko pogledate v spodnjem videu.

Kaj sem želel povedati s to zgodbo? Ali ljudje sami prepoznavamo dobro glasbo, ali sami prepoznamo kvaliteto? Ali bi se isti človek, ki je dal 100 USD za vstopnico v gledališču, ustavil na podzemni železnici, da bi enako glasbo lahko poslušal bezplačno? Verjetno ne.

Ljudje ne razmišljamo več s svojo glavo. Dobro nam je nekaj, kar nam povejo, da je dobro. Všeč nam je nekaj, ker je všeč drugim. Podobno kot sem pisal v enem prejšnjih postov - javnomnenjske ankete določajo rezultate volitev, in ne obratno. Video ne dobi pol milijarde ogledov, ker je pač eden najboljših videov na spletu - ne dobi toliko poslušalcev, ker je najboljša glasba. Takšnih videov je na Youtubu mogoče tisoče. Video dobi toliko ogledov, ker je spromoviran. Zelo načrtno in z zelo močno podporo.

Po 15. juliju, ko je bil video izdan, je prehitel video "Call me maybe" pevke Carly Rae Jepsen in v tednu 28. avgusta 2012 postal številka ena na Youtubovi lestvici Top 100 glasbenih videov. Obstaja pa pomembna razlika med pesmijo "Gangnam style" in pesmijo "Call me maybe" - medtem ko je bila "Call me maybe" popularna predvsem v Severni Ameriki, se je "Gangnam style" bliskovito razširila po celem svetu. To kaže predvsem na ogromno medijsko podporo. Takšne videe ne dela "viralne" njihova kvaliteta - popularne jih delajo mediji. Pomislite, kje ste prvič slišali za ta video? O njem ste prebrali v novicah - ali pa vam ga je pokazal prijatelj, ki je o njem prebral v novicah. Če je na Youtubu še kakšen podoben video, za njega ne bi vedeli, če ne bi za to poskrbeli mediji.

Pred kratkim se je pojavil nov video - video južnokorejske glasbenice Hyune. O Južni Koreji sem bral v Lonely Planetu. PSY, avtor pesmi Gangnam style, se je pokazal na rdeči preprogi v ZDA ob podelitvi nagrad LACMA. Sprejel ga je celo Ban Ki Mun na sedežu Združenih narodov!

Očitno je, kaj je namen tako intenzivne promocije Južne Koreje. Ljudem je potrebno pokazati, da južnokorejci niso neki azijski čudaki - da je njihova kultura podobna zahodnjaški, da JE zahodnjaška. Pokazati je potrebno, da Južna Koreja SPADA k nam, da so naši prijatelji, zdeti se nam morajo zanimivi in predvsem - naši. Vzljubiti moramo ljudstvo Južne Koreje in ga vzeti za naše.

Zakaj?

Če se pripravlja napad na Severno Korejo, ga je potrebno upravičiti. Ljudje ga morajo podpirati. Ljudem ne sme biti vseeno za Južno Korejo, čutiti moramo z njimi - in hkrati narediti Severno Korejo za svoje sovražnike. Sledi napad na Severno Korejo. Morda s strani ZDA, morda s podporo Združenih narodov ... Kitajska kot največja zaveznica Severne Koreje ne bo stala ob strani. Napad na Severno Korejo pomeni napad na Kitajsko. Spor med ZDA in Kitajsko pa je prevelik, da bi druge države lahko dolgo ostale nevtralne. Vse to vodi v konflikt svetovnih razsežnosti. V 3. svetovno vojno - skrbno načrtovano, skrbno pripravljeno.

V bližnji prihodnosti lahko pričakujemo še več takšnih novic. Promocija Južne Koreje, degradacija Severne Koreje. Kmalu bomo lahko prebrali o kakšni novi "provokaciji" Severne Koreje.

Ne nasedajmo takšni propagandi. Internet je orožje, ki ga lahko uporabimo, je naša obramba. Informacija je obramba pred dezinformacijo. Uporabljajmo jo, širimo informacije, raziskujmo, razmišljajmo s svojo glavo. Le tako se morda lahko rešimo - rešimo vonja po vojni. Rešimo prihajajoče katastrofe. Rešimo svojega propada.

Krasni novi svet v 21. stoletju

"O, krasni novi svet, kjer takšni so ljudje!"

Letos poteka 80 let, odkar je Aldous Huxley objavil svoj distopični roman, Krasni novi svet (Brave new world, 1932 - v angleščini brezplačno dostopen tu, Slovenski prevod v vsaki knjižnici). Dogajanje je postavil 600 let v prihodnost, a v predgovoru k izdaji leta 1946 zapisal: "Danes se zdi, da nas te grozote lahko doletijo že v roku stotih let - seveda se prej ne smemo razstreliti v prafaktorje."

Danes, 80 let po izdaji, je čas za revizijo - čas da preverimo, v katero smer se gibljemo - ali smo upoševali Huxleyevo svarilo in njegov nasvet, da uporabimo tehnologijo kot "sredstvo za proizvodnjo svobodnih posameznikov" - ali smo bližje Novemu svetu, de Sadovskemu "očiščenju" spodobnosti in na poti v totalitaristično svetovno državo?

Ne bom se spuščal v tehnološko primerjavo Huxleyeve vizije prihodnosti in današnjega stanja tehnološkega razvoja - kot je pisal že Huxley, "Tema Krasnega novega sveta ni napredek znanosti kot take, ampak napredek znanosti v smislu učinka, ki ga ima na posameznike." Pokazalo pa se je več kot to - znanost ni vodilo, ampak zgolj medij, ki stanje človeškega duha ne razvija sama po sebi, mu pa ponuja ogrodje - in čeprav ga ne razvija v svoji smeri, pa pomaga doseči momentum, odpira vrata pred njim in skladno s hitrostjo tehnološkega napredka pospeši tudi hitrost sprememb človekovega dojemanja. Celo več, sama znanost se razvija na podlagi stanja duha, in ne obratno.

Tema, ki najbolj izstopa v Krasnem novem svetu je spolna svoboda posameznika - oziroma, prisiljena/vsiljena spolna svoboda s strani družbe, ki pa jo usmerja totalitaristična vlada. Kje smo torej danes glede spolne svobode posameznika v primerjavi s tridesetimi leti 20. stoletja? Spolna revolucija v 60. letih v ZDA je vsekakor premaknila meje - še vedno smo v osnovi monogamistična družba, a čedalje manj, presenetljivo se je razširila praksa "spolnosti kot rekreacije". Tabu spolnosti pred poroko  je padel in kot v Utopiji Krasnega novega sveta (imenoval jo bom Utopija, ker jo je tako poimenoval tudi avtor) se v skupnosti mladih posameznike, ki se ne odločijo za takšno prakso, gleda kot "čudne" posameznike, ki se jim izogibamo.

Tu ne gre samo za spolni liberalizem, temveč za izogibanje vsakršne odgovornosti do drugih in do sebe. Prebivalci Utopije svoje skrbi zdravijo s halucinogeno drogo somo. Izogibanje odgovornosti ter zatekanje v cenene užitke je soma 21. stoletja. Razlika je v tem, da takšen stil življenja ni vsiljen, saj ne rabi biti - takšen način življenja smo zagrabili in ga sprejeli za svojega. Ni potrebno, da je droga vsiljena, ni niti potrebno, da je legalizirana. Z drogo se je v Utopiji dosegala stalnost družbenega reda - za stalnost ni potrebno skrbeti tako, da zatiramo vse posameznike. Zatreti je potrebno le tiste posameznike, ki so težavni, ki se upirajo ustaljenemu družbenemu redu- Za njih pa ni potrebno, da drogo legaliziramo, celo obratno je - bolje je, da jo prepovemo, saj se bodo ti posamezniki toliko raje zatekli k prepovedanemu, k nezakonitemu. Poskrbeti je potrebno le, da se prepoved ne izvaja preveč strogo, da je lahko trg z drogami kljub prepovedi dovolj nasičen, da je dostopen vsakemu posamezniku.

Z današnjo tehnologijo in današnjimi sredstvi bi lahko vlade po vsem svetu, če bi si tega zares želele, poskrbele za popoln ali skoraj popoln umik vseh nelegalnih drug s trga. Zaradi tega lahko vsaj pri enem vidiku Utopije pritrdimo, da se Huxleyeve napovedi uresničujejo: države dosegajo stalnost z omogočanjem stalnega dostopa do (ilegalnih) drog.

Upoštevati moramo, da gre v primeru Krasnega novega sveta tudi delno za parodijo, in da se vsi vidiki ne bodo uresničevali na karikiran način, ki ga prikazuje Huxley. Koncept kast, kot ga prikazuje roman, se v naši družbi na takšen način ne more uresničiti - a vendar ustvarjamo "kaste", razrede, povečujemo razliko med bogatimi in revnimi in prisiljujemo večino "slabših" (revnejših) ljudi, da delajo za nekaj odstotkov bogatih "alfa" ljudi. Najbolj primerna sestava prebivalstva je kot ledena gora, pravi v knjigi nadzornik Mustafa Mond: "osem devetin je je pod vodno gladino, ena devetina pa nad njo." Razlika med družbo Utopije in današnjo civilizirano družbo je v tem, da so vsi prebivalci Utopije - tudi tisti, ki služijo višjim kastam - srečni. Pri nas se te potrebe ne čuti. Prebivalci morajo biti zadovoljni samo toliko, da se ne upirajo, da je družba stabilna. Glede na človeško pasivnost in nepripravljenost na spremembe pa to ni tako težko. Dokler ne bodo razmere nevzdržne, bomo ljudje branili trenutno stanje, saj nam vsaka spremembe predstavlja grožnjo - grožnjo, da se bomo morali prilagoditi, da ne bomo mogli iti po poti najmanjšega odpora.

Kar nas bi moralo trenutno najbolj skrbeti, pa se šele pripravlja. Gre za koncept svetovne države - države z eno, totalitaristično vlado po zgledu Evropske komisije - organa, ki ga državljani članic Evropske Unije nismo izvolili, pa vendar ima nad nami ogromno moč. Naslednjo fazo v pripravi svetovne države smo zaslutili, ko je José Manuel Barroso, predsednik Evropske komisije, izrazil željo po oblikovanju federativne Evropske države. Zaskrbi nas lahko dejstvo, da je bil ta korak napovedan s strani prezrtih teoretikov zarote - skrbi nas lahko, ker se moramo vprašati - če so pravilno napovedali to stopnjo, ali so tudi ostale njihove trditve resnične? Ali se res pripravlja svetovna država s totalitaristično vlado, nov svetovni red? Ljudje so vedno pripravljeni sprejeti spremembe v krizi. Gospodarska kriza v Evropi je osnova za rojstvo nove, Evropske države. Ali bo gospodarska kriza dovolj za rojstvo Svetovne države, ali bo potrebna nova svetovna vojna, kakršno napoveduje Huxley - vojna, po kateri bo prebivalstvo, zdesetkano in na robu preživetja, pripravljeno sprejeti karkoli, da se takšna tragedija več ne ponovi?

Reforme - video

Hvala ustvarjalcem za ta video. Človeški spomin je relativen - moram priznati, da sem tudi sam že malo pozabil, kaj se je dogajalo pred enim letom.

Mea Maxima Culpa

Priznati moram, da sem, kar se tiče parlamentarnih volitev, slab volilec.

Leta 2004 sem volil Janeza Janšo. Torej - dejansko sem volil za SDS, vendar v današnji strankokraciji vemo, kdo vodi politiko celotne stranke, in kdo vodi politiko celotne vlade. Moj argument je bil podoben, kot argument mnogih drugih: "oni" (LDS) so imeli dovolj dolgo priložnost, dajmo priložnost še "njim" (SDS).

Mea culpa. Mea culpa. Mea maxima culpa.

Moje prepričanje je bilo, da v državi slabše ne more biti. Da so vse pokradli, kar se je pokrasti dalo, da lahko gre samo na bolje. To sem verjel leta 2004. Leta 2012 se mi zdi 2004 kot oddaljene sanje, kot pravljična dežela, kjer sta se cedila med in mleko. Leta 2020 bom verjetno podobno gledal na leto 2012. Seveda ne morem za trenutno stanje kriviti samo vlade Janeza Janše. Tudi svetovna gospodarska kriza je k vsem tem pomembno prispevala. Kljub temu pa je Janševa prva vlada s svojimi ukrepi zgradila široko avtocesto v propad.

Leta 2011 sem volil za listo Zorana Jankovića. Zakaj? Pahorja in njegove vlade nisem videl kot nesposobne ali škodljive. Videl pa sem, da svojih pomembnih reform ne bodo mogli speljati, saj jih bo vseskozi ovirala močna opozicija. In pojavila se je nova možnost - močna stranka z močnim voditeljem. Voditeljem, ki bi morda lahko s svojo močjo in vplivom izvedel določene spremembe kljub močni opoziciji Princa Teme.

Mea culpa. Mea culpa. Mea maxima culpa.

Boj pošasti

Bralec si bo morda predstavljal, da mi je žal, ker Janković ni postal premier, ker ni bil sposoben sestaviti vlade. Ne - žal mi je zaradi mojega razmišljanja. Vsi, ki smo glasovali za Jankovića, smo se zavedali tudi njegovih napak. Podobno kot Janez Janša ima tudi Zoran Janković avtokratski način vodenja. Podobno hlepi po oblasti, podobno ne posluša argumentov drugih. V mislih vidim podobo Janeza Janše, Princa Teme, ki želi zasužnjiti Slovenijo, ki želi absolutno oblast - in Zorana Jankovića, demona, ki smo ga izpustili in mu dali moč, da uniči našega sovražnika.

Ali je pametno izpustiti pošast, da uniči drugo pošast? Naša pošast bo uničila vse na svoji poti, da si pridobi oblast nad svojim delom ljudstva. In če premaga nasprotnika, kdo ji preprečuje, da ne bo enako tiransko zasužnjila nas in postala naš sovražnik? Če pa izgubi, pa je v boju na oblast naredila toliko škode v naši lastni vojski, da se bomo sovražnika lotili še težje. Da bo sovražnik še močnejši. In tako, kdorkoli bo zmagovalec v tem boju za oblast, končni rezultat je enak.

Tudi če bi Zoran Janković sestavil vlado, bi bilo stanje v državi enako. Vse, kar bi se razlikovalo, bi bila retorika, dejansko stanje pa bi bilo enako. Ali nas plenijo z leve ali z desne, rezultat je enak.

Mislim, da vlada Janeza Janše ne bo zdržala več kot morda še pol leta. Morda nas spomladi čakajo nove predčane volitve. Kaj pa potem?

Dokler bomo volili na podlagi javnomnenjskih anket, bomo prispevali k nadaljnemu propradu države. Dokler bomo glasovali enako kot naši prijatelji in sorodniki, ne bomo naredili nič. Izbira obstaja. Obstajajo nove stranke, novi obrazi, ki pa jih mediji ne poveličujejo. Ki jim ankete ne dajejo možnosti. In razmišljanje, da bo moj glas izgubljen, če glasujem za takšno stranko - to je razmišljanje, ki nas je pripeljalo v to situacijo. To je razmišljanje, ki nas ne bo rešilo. Ki nas bo pogubilo.

Tvoj glas bi moral biti samo tvoj glas - glas za stranko, ki je najbljižje tvojim prepričanjem, glas za stranko, ki dela dobro za ljudi.

Morda pa je v tem težava. Morda pa glasujemo za stranke, ki so najbližje našim prepričanjem, našim značajem. In te stranke, ta politika, so nas pripeljale v to nezavidljivo stanje, v ta navidez brezizhoden položaj. V tem primeru torej težava ni v politiki - težava je v nas samih. Ker so naša prepričanja, naša pokvarjenost pripeljala državo v propad. Da, pokvarjenost politike, ki pa jo izbiramo sami - "po svoji podobi".

Tu mi ne ostane več nič drugega kot slavni citat Ivana Cankarja:

Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mu je ne bo in ne talar!