Zakaj kriza?
Kaj je kriza - kako jo občutimo in kakšni so vzroki?
Krizo danes občutimo vsi. Višje cene, manjše plače - standard se niža ne glede na to, kaj nam povedo uradne številke, in to občutimo vsi. Novih služb in zaposlovanja praktično ni, brezposelnost se viša - na Zavodu za zaposlovanje sicer poskušajo uradne številke zniževati, a ne z dejansko zaposlitvijo, ampak z izpisom nezaposlenih iz uradnih evidenc brezposelnih. Dejanske številke so visoke, svežim diplomantom iz praktično vseh področij je službo skoraj nemogoče dobiti.
Kaj se je spremenilo - kaj je razlog tako imenovane krize? Zakaj smo lahko pred časom živeli določen standard, danes pa enakega standarda ne moremo več živeti? Smo postali manj produktivni, smo se polenili - verjetno ne? Se je narava obrnila proti nam - v določeni meri se je, a tako zelo?
 |
| Photo: DavidDMuir |
Dejstvo je, da si standard ustvarjamo sami. Ljudje smo tisti, ki ustvarjamo dobrine, ki jih lahko kupujemo; ljudje izvajamo storitve, ki se jih poslužujemo. Proizvodnja dobrin je sicer odvisna od več dejavnikov - en dejavnik je sama produktivnost ljudi, druga pa so zunanji pogoji (naprimer dobra letina ali uničenje celoletnega pridelka). Pospešena industrializacija praviloma zmanjšuje stroške in povečuje produktivnost, posledično pa torej povečuje standard - standard povprečnega človeka bi se torej moral zviševati, a se znižuje. Zakaj?
V zadnjih letih se zdi, da se je narava obrnila proti nam - suše, poplave, toča - ekstremni vremenski pogoji, ki uničujejo naše trude vsekakor prispevajo k višanju cen in posledično zniževanju standarda. Pa vendar, ali je teh pojavov toliko, da lahko prispevajo k vsesplošni krizi?
Letos je slab pridelek ponovno zvišal cene pšenice. Ta pojav je normalen, vendar moramo opazovati še spremljajoče pojave - povišana cena surovine ne bo povišala ceno izdelka v absolutnem znesku povečanja surovine - vsak vmesni člen poviša ceno še za nekaj odstotkov in končna cena ni samo posledica povišanja cene surovine - je posledica pohlepa, je posledica tega, da bi vsak želel imeti nekaj več.
A ne dogaja se vsako leto, da morajo zaradi slabe letine cene dobrin biti višje. Tudi ko cene proizvodnje, cene surovin padejo, se cene končnih izdelkov navadno ne znižajo - večji dobiček si razdelijo proizvajalci in trgovci, končnemu potrošniku pa navadno ostane višja cena oziroma nižji standard.
Dejstvo je, da število ekstremnih vremenskih pogojev ni tako visoko, da bi to pomembno vplivalo k znižanju standarda. Kaj torej vpliva?
Glejmo na svet kot celoto. Toliko, kot ustvarimo, toliko lahko porabimo. Če torej ekstremni vremenski pogoji niso tako ekstremni in tako pomembni, da bi le-ti ustvarili trenutno krizo, kaj jo ustvarja? Možnosti sta dve: ali znižanje produktivnosti ali pa prerazporeditev premoženja.
Proučimo prvo možnost: znižanje produktivnosti. Če gledamo na svet kot celoto, bi morala produktivnost rasti zaradi povišane industrializacije. Možno je, da smo se začeli ukvarjati s preveč nepomembnimi, neproduktivnimi stvarmi.
Ena takšnih stvari je vojna. V vojno, v vojsko, ki ne ustvarja nič, zgolj uničuje, se stekajo milijarde dolarjev. Svojo ustvarjalno silo smo usmerili v uničevanje namesto v ustvarjanje in to je vsekakor eden večjih vzrokov za zniževanje življenjskega standarda.
Druga od teh "neproduktivnih" stvari je na primer javni sektor - ne kot celota, predvsem morda del javne uprave. Nekateri javni uslužbenci (zdravniki itd.) prispevajo k povišanju standarda, prispevajo k povišanju produktivnosti, medtem ko drugi le prispevajo k povišanju birokratizacije. Ali je torej povišanje birokratizacije tisto, kar se je spremenilo, ali je to znižalo našo produktivnost in standard? Vendar smo še pred leti imeli enako število ljudi v javni upravi, pa smo kljub temu živeli bolje. Kako to?
Nekateri boste rekli, da smo se pač zadolževali, da smo živeli "na kredit", ki pa ga sedaj ne moremo več odplačevati. Vendar pozor, glejmo na svet kot celoto! Svet kot celota ne more porabiti več, kot proizvede.
To nas privede do drugega možnega vzroka za trenutno krizo: prerazporeditev premoženja. Lastniki kapitala želijo več in več, denar se iz srednjega in nižjega razreda premika k tistemu vrhnjemu odstotku - predvsem bankirjem, ki ustvarjajo denar z denarjem. Odplačevanje obresti pomeni, da bomo morali vrniti več denarja, kot smo si ga sposodili, zaradi tega pa s svojo lastno produktivnostjo povečujemo kapital ne sebi, temveč bankam.
Ker lahko še vedno ustvarimo enako, kot smo ustvarili pred leti, standard pa se nam je znižal, lahko samo predvidevamo, da je vzrok za to povečanje neenakomernosti razdelitve premoženja. Naša povečana produktivnost ne prinaša višjega standarda nam, pač pa se kapital preko različnih vzvodov pretaka na lastnike kapitala - bankirje, borznike in podobno.
To je bilo nekaj možnih vzrokov za trenutno krizo. Pomembno je vedeti, da (če zanemarimo vlaganje v vojsko in birokratizacijo, ki se v zadnjih časih nista tako drastično povišala), svet kot celota ustvari enako ali več, kot je ustvaril pred leti - ali pa je vsaj sposoben in pripravljen ustvariti enako. Če se nam torej standard znižuje, je za to kriva prerazporeditev premoženja, in ne, kot nam poskušajo prikazati, naše preteklo življenje "na kredit" - preko naših zmožnosti. Dejstvo je, da ustvarimo toliko kot ustvarimo in kot celota ni mogoče, da porabimo več. Živimo lahko po svojih zmožnostih - ne moremo porabiti nečesa, kar ni, česar nismo ustvarili.
Prepoznati vzroke je sicer pomembno, a brez predlaganih rešitev nam to samo po sebi ne pomaga. Zato ne bo ostalo pri tem - v naslednjem postu lahko pričakujete predloge za rešitev krize - rešitev, ki jo lahko izvedemo ljudje, ki jo lahko naredimo sami.
Do naslednjič ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar