Umetna sreča in teorije zarote

Prebral sem naslednji članek na spletni strani časnika Independent: Teen cannabis use may damage brain for life, warns major study. Če na kratko povzamem vsebino: raziskovalci so ugotovili, da uporaba marihuane pri najstnikih trajno poškoduje možgane. Posameznikom so izmerili IQ pri 13 letih, nato pa ponovno pri 38 letih. Posamezniki, ki so pred 18 letom redno uporabljali marihuano, so pri 38 letih imeli v povprečju za 8 točk nižji IQ od ostalih.

V podrobnosti se ne bom spuščal, ker ne želim komentirati članka. Komentirati želim komentar pod omenjenim člankom. Citiram komentar:

There have recently been various scientists, people and Governments speaking out about a more widespread decriminalisation of marijuana. Economies could do with the kick start it would offer. Etc.

Big pharma does not want this - they do not want a population of relaxed, happier, chilled out people because they would not be able to sell us endless supplies of their drugs. And given that big pharma is very rich and the very rich get their way every time with legislation, etc, it is a no brainer that we are now being subjected to made up reports that wildly exaggerate the risk, so that the idea that we might be treated as grown up enough to make up our own minds is firmly shut down.

What sort of namby pamby, brainless idiots have we become, that we need permission from the demonstrably dishonest and crooked before we live how we want to?

I don't believe a word that comes out of any "thinktank" "study group", "Government sponsored study" etc, and if you take such reports seriously, then you are, frankly, a gullible fool.

Komentar mi sam po sebi niti ne bi padel v oči. Vendar pa imajo na spletni strani možnost ocenjevanja komentarjev - kar mi je padlo v oči je, da se je kar 82% bralcev strinjalo z napisanim.

Postali smo nepozorni. Tako smo postali prepričani v "teorije zarote", da smo začeli slepo verjeti vsemu, kar ponujajo. Ker ne verjamemo več vladam, ker ne verjememo korporacijam, smo naredili ravno obratno: začeli smo nekritično zaupati njihovim nasprotnikom. In ponovili enako napako. Dokler smo naivni, smo naivni. Ni važno, kdo nas nateguje - nekaj časa so to vlade, ko ne verjamemo več vladam, so to lahko teoretiki zarote, ki jim ponovno nekritično zaupamo in za svoje vzamemo vse, kar nam povejo. In s tem stopimo v novo nevarnost.

Seveda je prav, da bi bili ljudje sproščeni in srečnejši, kot piše komentator. Vendar srečnejši bomo, če se bomo spremenili, če bomo stopili iz svojih destruktivnih vzorcev, če se bomo odpovedali pohlepu in škodoželjnosti. Ne pa s pomočjo - umetnih ali naravnih, razlike ni nobene - substanc, ki nasilno, kemično spreminjajo obnašanje naših možganov.

Ne pravim, da so vse teorije zarote lažne. Govorijo in pišejo se neuradne stvari, ki imajo svoj smisel. Kaj pa, če vlade želijo zadrogirane, nesrečne, depresivne (marihuana dolgoročno povzroča depresijo) - in posledično poslušne državljane? Državljane, ki ne bodo imeli volje upirati se njihovim perverzijam, njihovi zlorabi moči? Potrebno je zatreti ljudi, posebno individualiste, ki jih ne poslušajo slepo, ki imajo alternativne vire novic, potrebno je zatreti teoretike zarote - ti so namreč tisti, ki širijo neposlušnost, ti so tisti, ki širijo informacije, ti so tisti, ki lahko zanetijo upor. In kaj lažjega kot uporabiti njihovo lastno orožje - in njihovo orožje so njihove informacije - proti njim. Kaj lažjega kot podtakniti lažno informacijo. Le ti jo bodo zagrabili, to pa bodo podprli in razširili še redni uživalci te droge. Informacija se bo hitro razširila, ker je všečna določeni populaciji - kot virus se bo s te populacije rednih uživalcev kanabisa razširila na populacijo aktivnih upornikov proti oblasti in teoretikov zarote, ter jih kot bolezen uničila od znotraj.

Zato, kot sem že pisal - ne sprejemajmo informacij nekritično, izzovimo vsako informacijo, najprej s svojo intuicijo, s tem, kaj ima največ smisla, potem pa si še pridobimo mnenja, dobimo informacije, preverimo jih. Namreč, "What sort of namby pamby, brainless idiots have we become ... and if you take such reports seriously, then you are, frankly, a gullible fool." In še enkrat: če iščemo srečo, ali jo bomo res našli s kemičnim spreminjanjem naših občutkov?

Malo za dušo

Opazil sem, da moji blogi postajajo čedalje bolj politični. Da se bralcem malo oddolžim, vam v branje ponujam zanimiv članek, objavljen v reviji Varstvo narave. Kljub temu, da gre za naravovarstveno temo, glavnina članka ni namenjena temu. Članek govori o individualnosti, o različnih pogledih na svet, različnih stopnjah spoznavanja. Govori o razmerju med umom in zavestjo in našim končim ciljem, žrtvovanju individualnih resnic in realizaciji zavesti. Vsekakor zanimiv pogled, vreden razmisleka.

Link: Vesna Vilar: Ozaveščanje. Med umom in zavestjo

Nategnili so nas - 2. del

Povezava na 1. del

Tako so nas skozi zgodovino delili, nam vladali - in nam jemali.

Razdeljenost držav in razdeljenost moči pa ima še eno posledico. Ko se je Slovenija odcepila od Jugoslavije, je izgubila večino svojega trga. Šok za podjetja je bil ogromen. Nekatera so se znašla in razširila poslovanje na Evropske in svetovne trge. Nekatera so propadla. Večina pa jih životari nekje na črti med "biti" in "ne biti". Majhnost trga je največji problem našega gospodarstva. Medtem, ko je za proizvodna podjetja to premagljiva nevšečnost, pa to prinaša resne posledice storivenim podjetjem. Na določenih segmentih je določeno storitev mogoče prodati le nekaj večjim strankam. Mednarodni trg ima svoje omejitve in na določenih področjih tja skoraj ni mogoče prodreti. Zaradi majhnega trga imajo podjetja težavo z majhnim številom zaposlenih, posledično pa to pomeni manj znanja in nekvalitetno izvedeno storitev. Vpliv majhnosti na gospodarstvo in javno upravo je obširna tema, ki bi potrebovala vsaj svoj blog, če že ne obširnejše raziskave ali knjige - zato na tem mestu končajmo s tem.

Obstaja težava s spominom na našo bivšo državo. Jugoslavija je za nas obstajala pred 20 leti, takrat se je končalo. Čas v Jugoslaviji se je takrat ustavil, za nas je Jugoslavija država izpred 20 let, spomin na Jugoslavijo prikliče stare slike, zarjavele stoenke, pomanjkanje kave in socializem. Življenje v Jugoslaviji enačimo z življenjem pred 20 leti. Življenje v Jugoslaviji enačimo s socializmom.

Ker tako žeijo. Želijo, da enačimo jugonostalgijo s totalitarizmom, da jo enačimo z nedemokratičnostjo. Pa ni tako. Jugoslavija je bila razvijajoča država kot vse ostale, bila je država na meji - na prehodu med totalitarističnim režimom in demokracijo. Ne pozabimo, da so po republikah leta 1990 potekale demokratične, večstrankarske volitve. Jugoslavija bi se razvila v demokratično državo z razpadom ali brez. Z vojno ali brez. 23. decembra 1990 nismo glasovali za demokracijo - glasovali smo za odcepitev od Beograda, ki je zaviral našo rast, odcepili smo se, ker kot najbolj razvita republika nismo želeli deliti svojega zasluženega premoženja z manj razvitimi državami. Odcepili smo se, ker so v nas vcepili sovraštvo do drugih republik, do drugih narodov. Kot pravijo - nacionalizem je pokopal Jugoslavijo. Odcepitev ja nastala zaradi sovraštva. Ali ja lahko karkoli, kar nastane iz sovraštva, dobro?

Naredimo malo odmora med branjem. Vzemite si čas in si poglejte cel video. Tudi če niste jugonostalgiki. Če ste levo usmerjeni ali desno usmerjeni. Ali pa neopredeljeni. Poglejte si video - namen je zgolj izobraževalni. Spremljajte slike, ki se prikazujejo ob pesmi.

V videu ste lahko videli, o čem sem pisal. Pojem Jugoslavije se povezuje s totalitarističnimi simboli, povezuje se jo s Titom in socializmom. Razprava o družbenem sistemu ne sodi v današnjo temo - morda tudi trenutni sistem ni najboljši, ni najbolj transparenten. A dejstvo je: leta 1990 nismo glasovali za demokracijo, leta 1990 smo demokracijo imeli. Glasovali smo za odcepitev, nič drugega. In razmišljanje o Jugoslaviji ni razmišljanje o socializmu - je razmišljanje o bratstvu in enotnosti v skupni, združeni, razviti demokratični državi, kakršna bi lahko Jugoslavija postala.

Divide et impera.

Sejali so sovraštvo med nas in nas uspešno razdelili. Kaj se je zgodilo potem? Skupno, državno premoženje se je razdelilo med ljudi. Da, v idealnem svetu. Dejansko pa so si skupno premoženje, za katero smo delali vsi, ki je bilo last vseh, razdelile elite, iz uspešnih podjetij so izčrpali premoženje na svoje zasebne račune in podjetja pripeljali do propada. In to, dragi bralec - to je bil pravi namen, to je bil razlog odcepitve.

To je razlog, zakaj nas danes delijo na leve in desne. A ne delajmo se nedolžne. Imeli smo izbiro. Lahko smo izbrali, ali želimo sprejeti sovraštvo, ki nam ga ponujajo, ali ga želimo zavrniti. Odločili smo se za prvo. Izbrali smo sovraštvo, in posledice te odločitve nosimo danes. Danes, ko je država pred propadom - denarja ni, ni služb, med založenimi policami pa se sprehajamo kot v muzeju in si ogledujemo stvari, ki bi jih lahko imeli, če bi si jih lahko privoščili.

Danes, ko smo ljudje razdeljeni. Ko ni dovolj sovraštvo do drugih narodnosti bivše države, ki smo ga izbrali in ga s ponosom prenašamo na naše otroke in naše vnuke. Danes nam ponujajo novo delitev, ponujajo nam novo sovraštvo. Sovraštvo med levimi in desnimi. In ponovno imamo izbiro. Lahko sovraštvo sprejmemo z odprtimi rokami, lahko ga vdihnemo s polnimi pljuči in pustimo, da nas od znotraj razžre. Lahko pa rečemo ne - dovolj. Lahko zavrnemo sovraštvo, ki nam ga ponujajo in se združimo v želji po boljšem svetu, po boljši prihodnosti.

A kaj smo izbrali? Kaj izbiramo?

Divide et impera.

Nategnili so nas

Ljubljana, 26.junij 1991. Dan, ko so bile dovoljene sanje. Sanje o boljši prihodnosti, sanje o demokaraciji, sanje o pravičnosti. Sanje o založenih policah. Potem se je začel nov dan. In z novim dnem novi problemi, in vsak dan bolj in bolj zavedanje, da so nas nategnili.

Divide et impera. Deli in vladaj. Strategija, ki jo je poznal in s pridom uporabljal že Julij Cezar, strategija, ki so jo uporabili na nas. Strategija koncepta deli in vladaj razdeli obstoječe močne strukture in preprečuje, da bi se manjše močne skupine združile. Razdelimo narode Jogoslavije na manjše, šibkejše dele, katerim bomo lažje vladali - s katerimi bomo lažje manipulirali, katere bomo lažje izčrpavali. Katere bomo obrnili enega proti drugemu, in medtem ko si bodo renčali v obraz, bomo za njihovimi hrbti pobrali njihovo premoženje. Se spomnite dogovora med Janezom Janšo in Ivom Sanaderjem o incidentih v Piranskem zalivu?

Divide - et impera. Deli - in vladaj.

In to strategijo lahko danes opazujemo na več področjih. Delitev na leve in desne. Ali si je aktualna oblast kadarkoli prizadevala združiti ljudi? Deli in vladaj. Razdeli ljudi, sej sovraštvo med njimi. Ko se bodo tolkli med sabo, jim bo zmanjkalo energije za upor. Ko se bodo tolkli med sabo, ne bodo opazili, kaj v resnici delajo oblastniki. Izčrpujejo. Ropajo. In utrjujejo oblast.

Ste kdaj pogledali zemljevid Evrope na Google zemljevidih? Pazljivo poglejte. Se Slovenija kaj razlikuje od ostalih držav?

Zakaj je Slovenija siva, medtem ko ostale države izgledajo bele? Poglejmo bliže.

Že jasno? Še malo približam?

Točno tako - sive črte so meje med občinami.

Divide et impera.

Lokalna razdeljenost, ki deluje enako - naredimo veliko manjših občin, z majhnimi pooblastili. Županom pa dovolj velike privilegije, da bo vsak udobno sedel v svojem mehkem naslonjaču, da bo vsak lokalni veljak iz svoje vasi želel narediti svojo občino, ponavadi s popolnoma enakimi razlogi, kakršne se nam vsiljevali pred razpadom skupne države. Centralna oblast v Kopru/ Krškem/ Trebnjem ne skrbi za Ankaran/ Kostanjevico/ Mirno, zato potrebujemo svojo občino. V resnici le nekaj veljakov želi svoj mehek županski naslonjač in udobno župansko plačo. Jutri bo nov dan, ko bomo ugotovili, da centralna oblast le ni tako slabo skrbela za nas, in sprijazniti se bomo morali, da bodo luknje na cestah večje, da bo potrebno razmisliti o novem terenskem vozilu ali pa menjavati kolesne ležaje kot potrošni material.

Se nadaljuje ...

Kako bi državo rešil Janez Predvolilni?

Naši vladi bi moral nekdo posredovati modre besede velikega človeka Janeza Velikega Predvolilnega - sledi citat iz njegovega manifesta "10-100":

Modre besede Janeza Predvolilnega bi še kako prav prišle našemu velikemu vodji Janezu Velikemu (ne)Izvoljenemu pri polnjenju državnega proračuna. Po izračunih Janeza Predvolilnega bi bilo potrebno trošarine znižati tako, da bi bile cene 95-oktanskega bencina med 1,324 in 1,397 EUR (takoj podpišem, tega človeka bi pa z veseljem volil!). Žal Janezu (ne)Izvoljenemu te modre besede še niso prišle na uho, in tako mora sprejemati nepriljubljene varčevalne ukrepe - in namesto, da bi državni proračun polnil z nižanjem trošarin, je trošarine že dvakrat zvišal. Nič čudnega torej, da mora potem povsod varčevati in zniževati stroške.

Sovražni govor

O tem sem že pisal, a po novici, ki sem jo prebral danes, si ne morem pomagati, da ne bi spet spisal krajšega komentarja. Ko preberem besedno zvezo "sovražni govor", me kar pogreje ...

Gre za naslednjo novico, ki je sicer komentar zapisa ministra Gorenaka na njegovi spletni strani: "Gorenak: Zahtevam hiter, zakonit in učinkovit pregon sovražnega govora"

Ne gre za to, da podpiram nasilje. Nek anonimnež je grozil našemu premierju, in iz njegovega zapisa je mogoče razbrati zadostno mero neke norosti, da bi se tudi sam ustrašil podobnega pisanja. Grožnje s smrtjo verjetno res niso najboljši primer, kjer bi podpirali svobodo govora.

Gre za to, kam vodi omenjanje sovražnega govora v takšnem kontekstu. Tu ni nobene potrebe, da bi uporabili besede "sovražni govor" - tu gre za neposredno grožnjo s smrtjo, in nobene potrebe ni, da bi jo poimenovali drugače. To bi lahko naredili le z enim namenom: v slovenskem jeziku uveljaviti besedno zvezo "sovražni govor" in jo pozneje uporabiti za preganjanje drugače mislečih. Ali je res smiselno, da neposredno grožnjo s smrtjo enačimo z besedami Svetlane Makarovič, da je "nekatere stvari treba sovražiti"? Prvo je ogrožanje varnosti določenega človeka, drugo pa je svobodno izražanje lastnega negativnega mnenja. Če se naše mnenje razlikuje od mnenje večine, ali pa od mnenja trenutne oblasti, pa to ne moremo označiti za sovražni govor. Zavedati se moramo, da ima trenutna vlada podporo nižjo od 30% - torej, 70 odstotkom prebivalcev se verjetno zdi primerno sovražiti trenutno oblast, in velikemu odstotku prebivalstva se zdi primerno sovražiti Janeza Janšo.

Takšne stvari se utrjujejo počasi. Počasi, a vztrajno. Prvi korak je utrditi v ljudeh prepričanje, da je sovražni govor nekaj slabega, nekaj, kar je potrebno preganjati. Ko se to prepričanje uveljavi v ljudeh, pa je potrebno pojem sovražnega govora razširiti - od groženj s smrtjo, ki so za večino ljudi nesprejemljive, se razširi pojem sovražnega govora na manj škodljive stvari, kot so na primer grafiti "Ubi Janšu". Na prvi pogled gre za podobno stvar, zapis z grožnjo smrti premierju Janši - a dejansko gre v tem primeru zgolj za izražanje nezadovoljstva s trenutno oblastjo in samim premierjem Janšo, in za nikakršno grožnjo s smrtjo.

Počasi je mogoče definicijo tako razširiti, da je mogoče vsako izražanje negativnega mnenja o delu, ravnanju, prepričanju trenutne oblasti, jemati kot sovražni govor, in torej nekaj, kar je potrebno preganjati. Premaknemo se na območje, ko je mogoče tudi vsako mnenje, ki je nasprotno mnenju trenutne oblasti, označiti za sovražni govor. S tem smo tudi učinkovito uničili temelje demokracije. S prepovedjo drugačnega mnenja smo si utrdili svojo oblast in imamo pravico preganjati politične nasprotnike.

Kot sem že dejal, na tem je potrebno delati počasi, a vztrajno. Danes morda preganjamo "anarhiste", ki svoje mnenje o trenutni oblasti izražajo z grafiti na zidovih. Čez 5 ali 10 let bo legitimno takšne zapise cenzurirati v medijih in na spletu. Čez 20 let bo moj blog prepovedan in umaknjen, jaz pa bom zaprt kot državi in "demokraciji" nevaren človek.

Naj opozorim, da tu ne gre (samo) za utrjevanje oblasti Janeza Janše ali politične desnice. Seveda moramo imeti iluzijo svobodne izbire. Desnica ali levica, v svojem bistvu vsi podpirajo enake neoliberalistične vrednoste. Dragi bralec, sem šel predaleč? Je omemba neoliberalizma v negativnem konkekstu preveč, me boš označil za teoretika zarote, ki živi v oblakih in ni v stiku z realnostjo? Torej, tako bodi. Naj bo za danes dovolj.

Zaupanje kot vrednota?

Svet deluje na vrednotah - nekatere vrednoste so skupne, nekatere so pogojene z okoljem, spet druge se razlikujejo med različnimi verami. Na tem mestu bi rad zapisal o vrednosti zaupanja.

Mislim, da ni dvoma o tem, da se zaupanje do sočloveka danes poudarja kot ena glavnih vrednot, na katerih stoji svet. Pa vendar bi rad izzval to prepričanje.

"Kaj mi ne zaupaš?" - kdo si upa na to vprašanje odgovoriti - ne, ne zaupam ti! Mislim, da si me sposoben prevarati, mislim, da si mi sposoben lagati, mislim, da me želiš ogoljufati. Redkokdo. A zakaj - kaj je razlog, da je težko izraziti nezaupanje do sočloveka? Odgovor se ponuja kot na dlani - ker je zaupanje vrednota, ker moramo zaupati - ker svet stoji na zaupanju, ker - kam pa bi svet prišel brez zaupanja?

Bullshit! Edini razlog, zakaj ne moremo izraziti nezaupanja je, ker bi se s tem razgalili. Če mislim, da me hočeš ogoljufati, ali ne pokažem, da sem tega sposoben tudi sam? Če nisem sposoben lagati, zakaj bi pomislil, da lažejo meni? Če sem pošten, zakaj mi pride na misel prevara? In če želim, da mi drugi zaupajo - kako naj izrazim svoje nezaupanje? Ne želim drugim pokazati svoje pokvarjenosti, zato sem prisiljen zaupati. Zaupanje kot vrednota je mit. Vrednota bi moralo biti razmišljanje, vsako misel moram v glavi izzvati, jo preveriti, ali pa jo začutiti - šele potem ji lahko verjamem in jo vzamem za svojo. Slepo zaupanje pa ni nič drugega kot prodajanje svoje duše.

Naj pokažem, da zaupanje ni vrednota od vedno - naj pokažem, da zaupanje ni samoumevna vrednota, kot se nam mogoče zdi. Večina zahodnega sveta temelji na vrednotah krščanskega izročila. Toda, ali Bibija piše o zaupanju kot o vrednoti? Ne bom se trudil s posameznimi citati, vsak lahko preveri sam, vendar - Biblija svari pred zaupanjem človeku. Naj samo podam kot primer Mt 24,4:

Jezus jim je odgovoril: »Glejte, da vas kdo ne zavede!

Ljudje nas namreč lahko zavedejo s prave poti, in zavedajmo se - zaupanje nam je kot vrednota podtaknjeno, tako kot nam je podtaknjena "politična korektnost". Biblija sicer govori o zaupanju kot potrebnem - o zaupanju v Boga. Kaj pa pravi Rimokatoliška cerkev? Pravijo, "zaupaj papežu". Zakaj? Ker je papež "postavljen od Boga". Zavedajmo se, da je to nasprotje od tistega, kar piše sama krščanska sveta knjiga! Zaupanje enemu človeku, pa čeprav voditelju, brez da bi izzvali njegova prepričanja, pomeni prodati sebe, prodati svoja prepričanja, postati ovca.

In to je to. To je to, kar želijo politične sile od nas - želijo ovce, s katerimi lahko upravljajo. Ne pustimo se - izzovimo vse, kar nam servirajo. A ne samo to. Vse to nam servirajo že toliko časa, da se je že zažrlo v vse pore našega bitja. Zato izzovimo tudi svoja prepričanja, svoje znanje, svoje vedenje, svoje vzgibe. Izzovimo tudi svoje vrednote.

Hinavščina, sovražni govor in "Nimaš jajc!"

Prebral sem zanimivo novico na RTV in ne morem si kaj, da ne bi vsaj na kratko pokomentiral. Nadaljujem namreč včerajšnjo temo - hinavščina. Očitno je hinavščina na našem svetu postala že tako razširjena, da se je uvrstila v naš sistem vrednot.

Naj najprej bralcem povzamem novico. Gre za tožbo med dvema bratrancema - eden je drugemu zabrusil, da "nima jajc", le-ta pa se je odločil za tožbo. Sodišče je razsodilo v prid prvemu, z razlago:

"Žalitev ne postavlja pod vprašaj le moškosti nasprotnika, temveč tudi izpostavlja šibkost njegovega značaja ter pomanjkanje odločnosti in pristojnosti, kar so vrednote, ki jih - zmotno ali po pravici - pripisujemo moškemu spolu"

V Italiji je torej postalo prekršek, če moškemu zabrusiš, da "nima jajc". Torej, postalo je prekršek, če jasno izraziš svoj pogled na drugega človeka in izpostaviš njegove slabosti. Sodišče je postavilo hinavščino za vrednoto, odkrita komunikacija pa je postala prekršek. In v tej smeri se giblje družba - ne samo v Italiji, tudi pri nas. Koliko je bilo v zadnjem letu rečenega in napisanega glede "sovražnega govora" - sovražni govor pa počasi postaja vsako javno izražanje mnenja, v katerem izpostavljamo negativne lastnosti sočloveka. Izražanje negativnega mnenja postaja nezaželjeno, kmalu pa tudi nelegalno

In spet se prikrade v misli. Dvomišljenje. Briljantna beseda. Prosim bralca, ki se strinja z mojim pisanjem (pa tudi bralca, ki se ne), pa tega še ni storil - naj prebere Orwellovo 1984. V slovenskem jeziku dostopna verjetno v vsaki knjižnici. V angleškem jeziku na naslednji povezavi: George Orwell - 1984. A pozor. Povezava vodi do avstralske spletne strani. V Avstraliji so avtorske pravice za Orwellova dela že potekle - pri nas še ne. Zatorej, knjigo lahko berete na spletni povezavi, verjetno pa ni legalno potegniti si jo na svoj računalnik ali elektronski bralnik.

Enako velja za ostala dela Georgea Orwella, ki jih v angleščini najdete na naslednji povezavi (med drugim Živalsko farmo): George Orwell.

Kako naj se torej kot družba in kot posamezniki razvijamo, če je dovoljena le hinavščina? Kako naj odpravimo svoje napake, če pa jih eden drugemu ne smemo povedati v obraz?

Kako pogosto se razjezimo na prijatelja, ki nam je povedal nekaj krepkih - potem pa se zamislimo, da nemara ima celo prav. Šele takrat lahko nekaj naredimo, šele takrat se lahko prebudimo. A kot je dejal Anthony De Mello (glej včerajšnjo objavo), tega ne želimo. Ne želimo se zbuditi, želimo živeti v sanjah. Z vsemi štirimi se upiramo, ko vlečejo odejo z nas. Me želiš zbuditi? Sovražen si do mene! In danes imam priložnost, da te za to tožim. Želiš me zbuditi? Plačal boš!

P.S.

Če želite nove objave prejemati na email, v spodnjem delu strani v okence vpišite svoj elektronski naslov in kliknite "Submit".

O brezdomcih in prebujanju

Novica na RTV

Imamo novo kandidatko za predsednico - Fani Eršte! Brezdomka, ki že 19 let živi na cesti, je ugotovila, da država tone, in bi rada v njej nekaj spremenila.

»19 let že živim na cesti. Situacija v Sloveniji je slaba. Rada bi rešila Slovenijo,«

Naj najprej citiram nekaj odzivov na novico:

"Največji udarec sedanji politični (sprijeni do konca) garnituri bi bil, da izvolimo Fani."

"Slabša od naših politikov ne more bit. Tud moj glas ima, pa nisem mislil it volit, zdaj pa bom šel."

Še moj komentar. Brezdomka, ki že 19 let živi na cesti. Zakaj imamo vsi brezdomce za uboge dušice, žrtve okoliščin, s katerimi se je poigrala usoda? Morda bi moral začeti z druge strani. Naj se bralec postavi v naslednjo situacijo:

Poznaš nekega človeka, recimo, da mu je ime Janez. Janez je pridanič, len je, nikoli ni kaj veliko delal. Poskusil se je v nekaj službah, iz dveh so ga vrgli, ker je bil lenuh, ali pa je morda kradel iz skladišča, iz tretje je morda odšel sam, ker je bil pretežka zanj, in, kot pravi - zakaj bi delal, če pa lahko država skrbi zanj (beri: izkoriščevalnost).

A Janez ni najbolj zadovoljen, saj s socialno podporo težko preživi - zato si sposodi nekaj denarja, saj je odkril čudovit način (beri: denarna piramida), kako z malo dela veliko zasluži (beri: požrešnost, pohlep). Na koncu seveda izgubi vse, ostanejo mu le socialna podpora in veliko dolgovi.

Ko se nam Janez po nekaj letih približa na ulici, in ga več ne spoznamo, je Janez ubogi brezdomec, žrtev požrešne države, lakomnih politikov, Janez je žrtev slabih gospodarskih razmer, Janez je žrtev ljudi, ki so ga vrgli na cesto.

Spoštovani bralec, tu se moram ustaviti. Nikoli nisem obljubil, da bo blog politično korekten. Politično korekten pomeni dvoličen, politično korekten pomeni zatirajoč lastne občutke. Politično korektno je, da ena rasa ne more biti intelektualno manj sposobna od nas - je pa normalno, da je lahko druga rasa intelektualno boljša. To je dvoličnost - sprejemanje razlik samo polovično. Lahko nekoga pohvalim, ni pa prav nekoga grajati. Če želite politično korektnost, poiščite drug blog. Dvoličnosti pač ne trpim.

Da nadaljujem, kjer sem ostal. Kje je tista točka, ko Janez postane tako malopriden, da ni več malopriden, ampak ubog? Že slišim nekatere ugovore, češ: to je že res, a ne moremo vseh brezdomcev metati v isti koš. Nekateri pa so morda res žrtve okoliščin, veliko brezdomcev je dobrih, poštenih, skromnih ljudi. Kaj res? Naj si bralec predstavlja, da bi v tem trenutku zaradi spleta nesrečnih okoliščin pristal na cesti, brez doma. Se ne bi nekako znašel? Ne bi nekako poskrbel za sebe, ne bi vložil vse energije v to, da bi si našel streho nad glavo? Ne bi poskusil pri vseh znancih in na vse načine priti do možnosti za pošteno delo, kar bi mu omogočilo vsaj minimalne standarde, osnovna živila, posteljo? Verjamem, da bom ob tej objavi izgubil 90% bralcev. Tisti, ki ostanete - upam, da se želite zbuditi iz sanj, v katerih živite, kot se želim tudi sam. Upam, da se bomo v času, ki ga bomo preživeli skupaj, slej ali prej zbudili - eden po eden, malo po malo - dokler ne vidimo svet takšen, kakršen resnično je.

Malo sem zašel, pa da še samo povzamem. Če vas torej zanima gola resnica, svet, kakršen je: nekdo, ki 19 let ni znal poskrbeti za sebe- niti toliko, da bi se rešil ulice - tudi Slovenije ne bo mogel rešiti.

Na koncu še (ne)povezano: bralcem predlagam knjigo, ki jo lahko dobijo na spodnji povezavi. Sam je še nisem prebral, a se je nameravam lotiti na morju. Obstaja prevod v slovenščino, ki ga verjetno najdete v lokalni knjižnici, angleška verzija pa je tule na voljo brezplačno: Anthony De Mello - Awareness