sobota, 21. julij 2012

Prokrastinacija

Želel bi si, da bi imeli kakšno boljšo besedo za to, pa bom moral žal kar uporabiti tole sposojenko iz angleščine. "Zabušavanje", bi lahko rekli. Tisti, ki ne poznate besede - "procrastination" pomeni odlašanje opravljanja neke obveznosti brez (očitnega) objektivnega razloga.
Na primer - v službi te preganjajo roki, veš, da moraš obveznost končati in oddati poročilo do konca delovnega dne - pa bereš Radotov blog. In ne znaš pojasniti, zakaj. Nekaj te vleče nazaj, nekaj ti ne da, da bi obveznost opravil.
Ali pa pišeš blog. Aha. Ja.
Psihologi so se spuščali v različne razprave in raziskave, da bi našli vzroke za prokrastinacijo - pa se mi vse zdi malo preveč površno, bi rekel - površinsko.
Ljudje nismo naključna bitja - za vsako ravnanje, pa naj se zdi na prvi pogled še tako nesmiselno in brezglavo, imamo svoje razloge. Pogosto razlogi niso razumski, podzavest pa je tako globoko zakopana, da se zdi nemogoče spraviti jo na plan. Včasih se razlogi zdijo razumski, pa niso pravi - pogosto si v glavi iščemo neke izgovore, samo da nam ne bi bilo treba najti pravih razlogov. Kaj so razlogi? Ne omejimo se na prokrastinacijo - kaj so razlogi za naša na videz nerazumna dejanja? Zakaj hočemu sosedu slabo, če nam ne bo zaradi tega nič bolje in zakaj se za kosilo najemo tako, da nam je slabo? Kaj je tako groznega, da smo se odločili potlačiti v podzavest, kaj je vzrok, ki ga ne želimo videti?
Sami sebe vidimo kot celoto, a poglejmo od bliže. Spomni se frustracija, ko ne moreš sprejeti odločitve, ko te znotraj vleče in trga na dve strani - kot dve osebnosti, in vsaka ima svoj prav, vsaka ima svoje razloge. Če bi svojo dušo pogledali pod mikroskopom, ali ne bi videli več manjših delov, več "osebnosti", več oseb, ki živijo v nas, vsaka s svojim prav, vsaka ima svoje razloge.
Malo sem zašel s prvotne teme, pa vendar - ker nimam odgovorov, naj nadaljujem kar tu.
Prepričani smo v pravilnost naših prepričanj, pa vendar v nas živijo osebe, ki ravnajo drugače. In te osebe, ki jih ne želimo spoznati, ne maramo jih, prepričani smo, da so zlobne in nam želijo škodovati - živijo svoje življenje. In čeprav potlačene v najglobje končke naše podzavesti, delajo svoje odločitve in - vplivajo na nas.
K tej temi se bom pogosto vračal, a bodi dovolj za danes.

Ni komentarjev:

Objavite komentar