Krasni novi svet v 21. stoletju

"O, krasni novi svet, kjer takšni so ljudje!"

Letos poteka 80 let, odkar je Aldous Huxley objavil svoj distopični roman, Krasni novi svet (Brave new world, 1932 - v angleščini brezplačno dostopen tu, Slovenski prevod v vsaki knjižnici). Dogajanje je postavil 600 let v prihodnost, a v predgovoru k izdaji leta 1946 zapisal: "Danes se zdi, da nas te grozote lahko doletijo že v roku stotih let - seveda se prej ne smemo razstreliti v prafaktorje."

Danes, 80 let po izdaji, je čas za revizijo - čas da preverimo, v katero smer se gibljemo - ali smo upoševali Huxleyevo svarilo in njegov nasvet, da uporabimo tehnologijo kot "sredstvo za proizvodnjo svobodnih posameznikov" - ali smo bližje Novemu svetu, de Sadovskemu "očiščenju" spodobnosti in na poti v totalitaristično svetovno državo?

Ne bom se spuščal v tehnološko primerjavo Huxleyeve vizije prihodnosti in današnjega stanja tehnološkega razvoja - kot je pisal že Huxley, "Tema Krasnega novega sveta ni napredek znanosti kot take, ampak napredek znanosti v smislu učinka, ki ga ima na posameznike." Pokazalo pa se je več kot to - znanost ni vodilo, ampak zgolj medij, ki stanje človeškega duha ne razvija sama po sebi, mu pa ponuja ogrodje - in čeprav ga ne razvija v svoji smeri, pa pomaga doseči momentum, odpira vrata pred njim in skladno s hitrostjo tehnološkega napredka pospeši tudi hitrost sprememb človekovega dojemanja. Celo več, sama znanost se razvija na podlagi stanja duha, in ne obratno.

Tema, ki najbolj izstopa v Krasnem novem svetu je spolna svoboda posameznika - oziroma, prisiljena/vsiljena spolna svoboda s strani družbe, ki pa jo usmerja totalitaristična vlada. Kje smo torej danes glede spolne svobode posameznika v primerjavi s tridesetimi leti 20. stoletja? Spolna revolucija v 60. letih v ZDA je vsekakor premaknila meje - še vedno smo v osnovi monogamistična družba, a čedalje manj, presenetljivo se je razširila praksa "spolnosti kot rekreacije". Tabu spolnosti pred poroko  je padel in kot v Utopiji Krasnega novega sveta (imenoval jo bom Utopija, ker jo je tako poimenoval tudi avtor) se v skupnosti mladih posameznike, ki se ne odločijo za takšno prakso, gleda kot "čudne" posameznike, ki se jim izogibamo.

Tu ne gre samo za spolni liberalizem, temveč za izogibanje vsakršne odgovornosti do drugih in do sebe. Prebivalci Utopije svoje skrbi zdravijo s halucinogeno drogo somo. Izogibanje odgovornosti ter zatekanje v cenene užitke je soma 21. stoletja. Razlika je v tem, da takšen stil življenja ni vsiljen, saj ne rabi biti - takšen način življenja smo zagrabili in ga sprejeli za svojega. Ni potrebno, da je droga vsiljena, ni niti potrebno, da je legalizirana. Z drogo se je v Utopiji dosegala stalnost družbenega reda - za stalnost ni potrebno skrbeti tako, da zatiramo vse posameznike. Zatreti je potrebno le tiste posameznike, ki so težavni, ki se upirajo ustaljenemu družbenemu redu- Za njih pa ni potrebno, da drogo legaliziramo, celo obratno je - bolje je, da jo prepovemo, saj se bodo ti posamezniki toliko raje zatekli k prepovedanemu, k nezakonitemu. Poskrbeti je potrebno le, da se prepoved ne izvaja preveč strogo, da je lahko trg z drogami kljub prepovedi dovolj nasičen, da je dostopen vsakemu posamezniku.

Z današnjo tehnologijo in današnjimi sredstvi bi lahko vlade po vsem svetu, če bi si tega zares želele, poskrbele za popoln ali skoraj popoln umik vseh nelegalnih drug s trga. Zaradi tega lahko vsaj pri enem vidiku Utopije pritrdimo, da se Huxleyeve napovedi uresničujejo: države dosegajo stalnost z omogočanjem stalnega dostopa do (ilegalnih) drog.

Upoštevati moramo, da gre v primeru Krasnega novega sveta tudi delno za parodijo, in da se vsi vidiki ne bodo uresničevali na karikiran način, ki ga prikazuje Huxley. Koncept kast, kot ga prikazuje roman, se v naši družbi na takšen način ne more uresničiti - a vendar ustvarjamo "kaste", razrede, povečujemo razliko med bogatimi in revnimi in prisiljujemo večino "slabših" (revnejših) ljudi, da delajo za nekaj odstotkov bogatih "alfa" ljudi. Najbolj primerna sestava prebivalstva je kot ledena gora, pravi v knjigi nadzornik Mustafa Mond: "osem devetin je je pod vodno gladino, ena devetina pa nad njo." Razlika med družbo Utopije in današnjo civilizirano družbo je v tem, da so vsi prebivalci Utopije - tudi tisti, ki služijo višjim kastam - srečni. Pri nas se te potrebe ne čuti. Prebivalci morajo biti zadovoljni samo toliko, da se ne upirajo, da je družba stabilna. Glede na človeško pasivnost in nepripravljenost na spremembe pa to ni tako težko. Dokler ne bodo razmere nevzdržne, bomo ljudje branili trenutno stanje, saj nam vsaka spremembe predstavlja grožnjo - grožnjo, da se bomo morali prilagoditi, da ne bomo mogli iti po poti najmanjšega odpora.

Kar nas bi moralo trenutno najbolj skrbeti, pa se šele pripravlja. Gre za koncept svetovne države - države z eno, totalitaristično vlado po zgledu Evropske komisije - organa, ki ga državljani članic Evropske Unije nismo izvolili, pa vendar ima nad nami ogromno moč. Naslednjo fazo v pripravi svetovne države smo zaslutili, ko je José Manuel Barroso, predsednik Evropske komisije, izrazil željo po oblikovanju federativne Evropske države. Zaskrbi nas lahko dejstvo, da je bil ta korak napovedan s strani prezrtih teoretikov zarote - skrbi nas lahko, ker se moramo vprašati - če so pravilno napovedali to stopnjo, ali so tudi ostale njihove trditve resnične? Ali se res pripravlja svetovna država s totalitaristično vlado, nov svetovni red? Ljudje so vedno pripravljeni sprejeti spremembe v krizi. Gospodarska kriza v Evropi je osnova za rojstvo nove, Evropske države. Ali bo gospodarska kriza dovolj za rojstvo Svetovne države, ali bo potrebna nova svetovna vojna, kakršno napoveduje Huxley - vojna, po kateri bo prebivalstvo, zdesetkano in na robu preživetja, pripravljeno sprejeti karkoli, da se takšna tragedija več ne ponovi?

Reforme - video

Hvala ustvarjalcem za ta video. Človeški spomin je relativen - moram priznati, da sem tudi sam že malo pozabil, kaj se je dogajalo pred enim letom.

Mea Maxima Culpa

Priznati moram, da sem, kar se tiče parlamentarnih volitev, slab volilec.

Leta 2004 sem volil Janeza Janšo. Torej - dejansko sem volil za SDS, vendar v današnji strankokraciji vemo, kdo vodi politiko celotne stranke, in kdo vodi politiko celotne vlade. Moj argument je bil podoben, kot argument mnogih drugih: "oni" (LDS) so imeli dovolj dolgo priložnost, dajmo priložnost še "njim" (SDS).

Mea culpa. Mea culpa. Mea maxima culpa.

Moje prepričanje je bilo, da v državi slabše ne more biti. Da so vse pokradli, kar se je pokrasti dalo, da lahko gre samo na bolje. To sem verjel leta 2004. Leta 2012 se mi zdi 2004 kot oddaljene sanje, kot pravljična dežela, kjer sta se cedila med in mleko. Leta 2020 bom verjetno podobno gledal na leto 2012. Seveda ne morem za trenutno stanje kriviti samo vlade Janeza Janše. Tudi svetovna gospodarska kriza je k vsem tem pomembno prispevala. Kljub temu pa je Janševa prva vlada s svojimi ukrepi zgradila široko avtocesto v propad.

Leta 2011 sem volil za listo Zorana Jankovića. Zakaj? Pahorja in njegove vlade nisem videl kot nesposobne ali škodljive. Videl pa sem, da svojih pomembnih reform ne bodo mogli speljati, saj jih bo vseskozi ovirala močna opozicija. In pojavila se je nova možnost - močna stranka z močnim voditeljem. Voditeljem, ki bi morda lahko s svojo močjo in vplivom izvedel določene spremembe kljub močni opoziciji Princa Teme.

Mea culpa. Mea culpa. Mea maxima culpa.

Boj pošasti

Bralec si bo morda predstavljal, da mi je žal, ker Janković ni postal premier, ker ni bil sposoben sestaviti vlade. Ne - žal mi je zaradi mojega razmišljanja. Vsi, ki smo glasovali za Jankovića, smo se zavedali tudi njegovih napak. Podobno kot Janez Janša ima tudi Zoran Janković avtokratski način vodenja. Podobno hlepi po oblasti, podobno ne posluša argumentov drugih. V mislih vidim podobo Janeza Janše, Princa Teme, ki želi zasužnjiti Slovenijo, ki želi absolutno oblast - in Zorana Jankovića, demona, ki smo ga izpustili in mu dali moč, da uniči našega sovražnika.

Ali je pametno izpustiti pošast, da uniči drugo pošast? Naša pošast bo uničila vse na svoji poti, da si pridobi oblast nad svojim delom ljudstva. In če premaga nasprotnika, kdo ji preprečuje, da ne bo enako tiransko zasužnjila nas in postala naš sovražnik? Če pa izgubi, pa je v boju na oblast naredila toliko škode v naši lastni vojski, da se bomo sovražnika lotili še težje. Da bo sovražnik še močnejši. In tako, kdorkoli bo zmagovalec v tem boju za oblast, končni rezultat je enak.

Tudi če bi Zoran Janković sestavil vlado, bi bilo stanje v državi enako. Vse, kar bi se razlikovalo, bi bila retorika, dejansko stanje pa bi bilo enako. Ali nas plenijo z leve ali z desne, rezultat je enak.

Mislim, da vlada Janeza Janše ne bo zdržala več kot morda še pol leta. Morda nas spomladi čakajo nove predčane volitve. Kaj pa potem?

Dokler bomo volili na podlagi javnomnenjskih anket, bomo prispevali k nadaljnemu propradu države. Dokler bomo glasovali enako kot naši prijatelji in sorodniki, ne bomo naredili nič. Izbira obstaja. Obstajajo nove stranke, novi obrazi, ki pa jih mediji ne poveličujejo. Ki jim ankete ne dajejo možnosti. In razmišljanje, da bo moj glas izgubljen, če glasujem za takšno stranko - to je razmišljanje, ki nas je pripeljalo v to situacijo. To je razmišljanje, ki nas ne bo rešilo. Ki nas bo pogubilo.

Tvoj glas bi moral biti samo tvoj glas - glas za stranko, ki je najbljižje tvojim prepričanjem, glas za stranko, ki dela dobro za ljudi.

Morda pa je v tem težava. Morda pa glasujemo za stranke, ki so najbližje našim prepričanjem, našim značajem. In te stranke, ta politika, so nas pripeljale v to nezavidljivo stanje, v ta navidez brezizhoden položaj. V tem primeru torej težava ni v politiki - težava je v nas samih. Ker so naša prepričanja, naša pokvarjenost pripeljala državo v propad. Da, pokvarjenost politike, ki pa jo izbiramo sami - "po svoji podobi".

Tu mi ne ostane več nič drugega kot slavni citat Ivana Cankarja:

Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mu je ne bo in ne talar!

Umetna sreča in teorije zarote

Prebral sem naslednji članek na spletni strani časnika Independent: Teen cannabis use may damage brain for life, warns major study. Če na kratko povzamem vsebino: raziskovalci so ugotovili, da uporaba marihuane pri najstnikih trajno poškoduje možgane. Posameznikom so izmerili IQ pri 13 letih, nato pa ponovno pri 38 letih. Posamezniki, ki so pred 18 letom redno uporabljali marihuano, so pri 38 letih imeli v povprečju za 8 točk nižji IQ od ostalih.

V podrobnosti se ne bom spuščal, ker ne želim komentirati članka. Komentirati želim komentar pod omenjenim člankom. Citiram komentar:

There have recently been various scientists, people and Governments speaking out about a more widespread decriminalisation of marijuana. Economies could do with the kick start it would offer. Etc.

Big pharma does not want this - they do not want a population of relaxed, happier, chilled out people because they would not be able to sell us endless supplies of their drugs. And given that big pharma is very rich and the very rich get their way every time with legislation, etc, it is a no brainer that we are now being subjected to made up reports that wildly exaggerate the risk, so that the idea that we might be treated as grown up enough to make up our own minds is firmly shut down.

What sort of namby pamby, brainless idiots have we become, that we need permission from the demonstrably dishonest and crooked before we live how we want to?

I don't believe a word that comes out of any "thinktank" "study group", "Government sponsored study" etc, and if you take such reports seriously, then you are, frankly, a gullible fool.

Komentar mi sam po sebi niti ne bi padel v oči. Vendar pa imajo na spletni strani možnost ocenjevanja komentarjev - kar mi je padlo v oči je, da se je kar 82% bralcev strinjalo z napisanim.

Postali smo nepozorni. Tako smo postali prepričani v "teorije zarote", da smo začeli slepo verjeti vsemu, kar ponujajo. Ker ne verjamemo več vladam, ker ne verjememo korporacijam, smo naredili ravno obratno: začeli smo nekritično zaupati njihovim nasprotnikom. In ponovili enako napako. Dokler smo naivni, smo naivni. Ni važno, kdo nas nateguje - nekaj časa so to vlade, ko ne verjamemo več vladam, so to lahko teoretiki zarote, ki jim ponovno nekritično zaupamo in za svoje vzamemo vse, kar nam povejo. In s tem stopimo v novo nevarnost.

Seveda je prav, da bi bili ljudje sproščeni in srečnejši, kot piše komentator. Vendar srečnejši bomo, če se bomo spremenili, če bomo stopili iz svojih destruktivnih vzorcev, če se bomo odpovedali pohlepu in škodoželjnosti. Ne pa s pomočjo - umetnih ali naravnih, razlike ni nobene - substanc, ki nasilno, kemično spreminjajo obnašanje naših možganov.

Ne pravim, da so vse teorije zarote lažne. Govorijo in pišejo se neuradne stvari, ki imajo svoj smisel. Kaj pa, če vlade želijo zadrogirane, nesrečne, depresivne (marihuana dolgoročno povzroča depresijo) - in posledično poslušne državljane? Državljane, ki ne bodo imeli volje upirati se njihovim perverzijam, njihovi zlorabi moči? Potrebno je zatreti ljudi, posebno individualiste, ki jih ne poslušajo slepo, ki imajo alternativne vire novic, potrebno je zatreti teoretike zarote - ti so namreč tisti, ki širijo neposlušnost, ti so tisti, ki širijo informacije, ti so tisti, ki lahko zanetijo upor. In kaj lažjega kot uporabiti njihovo lastno orožje - in njihovo orožje so njihove informacije - proti njim. Kaj lažjega kot podtakniti lažno informacijo. Le ti jo bodo zagrabili, to pa bodo podprli in razširili še redni uživalci te droge. Informacija se bo hitro razširila, ker je všečna določeni populaciji - kot virus se bo s te populacije rednih uživalcev kanabisa razširila na populacijo aktivnih upornikov proti oblasti in teoretikov zarote, ter jih kot bolezen uničila od znotraj.

Zato, kot sem že pisal - ne sprejemajmo informacij nekritično, izzovimo vsako informacijo, najprej s svojo intuicijo, s tem, kaj ima največ smisla, potem pa si še pridobimo mnenja, dobimo informacije, preverimo jih. Namreč, "What sort of namby pamby, brainless idiots have we become ... and if you take such reports seriously, then you are, frankly, a gullible fool." In še enkrat: če iščemo srečo, ali jo bomo res našli s kemičnim spreminjanjem naših občutkov?

Malo za dušo

Opazil sem, da moji blogi postajajo čedalje bolj politični. Da se bralcem malo oddolžim, vam v branje ponujam zanimiv članek, objavljen v reviji Varstvo narave. Kljub temu, da gre za naravovarstveno temo, glavnina članka ni namenjena temu. Članek govori o individualnosti, o različnih pogledih na svet, različnih stopnjah spoznavanja. Govori o razmerju med umom in zavestjo in našim končim ciljem, žrtvovanju individualnih resnic in realizaciji zavesti. Vsekakor zanimiv pogled, vreden razmisleka.

Link: Vesna Vilar: Ozaveščanje. Med umom in zavestjo

Nategnili so nas - 2. del

Povezava na 1. del

Tako so nas skozi zgodovino delili, nam vladali - in nam jemali.

Razdeljenost držav in razdeljenost moči pa ima še eno posledico. Ko se je Slovenija odcepila od Jugoslavije, je izgubila večino svojega trga. Šok za podjetja je bil ogromen. Nekatera so se znašla in razširila poslovanje na Evropske in svetovne trge. Nekatera so propadla. Večina pa jih životari nekje na črti med "biti" in "ne biti". Majhnost trga je največji problem našega gospodarstva. Medtem, ko je za proizvodna podjetja to premagljiva nevšečnost, pa to prinaša resne posledice storivenim podjetjem. Na določenih segmentih je določeno storitev mogoče prodati le nekaj večjim strankam. Mednarodni trg ima svoje omejitve in na določenih področjih tja skoraj ni mogoče prodreti. Zaradi majhnega trga imajo podjetja težavo z majhnim številom zaposlenih, posledično pa to pomeni manj znanja in nekvalitetno izvedeno storitev. Vpliv majhnosti na gospodarstvo in javno upravo je obširna tema, ki bi potrebovala vsaj svoj blog, če že ne obširnejše raziskave ali knjige - zato na tem mestu končajmo s tem.

Obstaja težava s spominom na našo bivšo državo. Jugoslavija je za nas obstajala pred 20 leti, takrat se je končalo. Čas v Jugoslaviji se je takrat ustavil, za nas je Jugoslavija država izpred 20 let, spomin na Jugoslavijo prikliče stare slike, zarjavele stoenke, pomanjkanje kave in socializem. Življenje v Jugoslaviji enačimo z življenjem pred 20 leti. Življenje v Jugoslaviji enačimo s socializmom.

Ker tako žeijo. Želijo, da enačimo jugonostalgijo s totalitarizmom, da jo enačimo z nedemokratičnostjo. Pa ni tako. Jugoslavija je bila razvijajoča država kot vse ostale, bila je država na meji - na prehodu med totalitarističnim režimom in demokracijo. Ne pozabimo, da so po republikah leta 1990 potekale demokratične, večstrankarske volitve. Jugoslavija bi se razvila v demokratično državo z razpadom ali brez. Z vojno ali brez. 23. decembra 1990 nismo glasovali za demokracijo - glasovali smo za odcepitev od Beograda, ki je zaviral našo rast, odcepili smo se, ker kot najbolj razvita republika nismo želeli deliti svojega zasluženega premoženja z manj razvitimi državami. Odcepili smo se, ker so v nas vcepili sovraštvo do drugih republik, do drugih narodov. Kot pravijo - nacionalizem je pokopal Jugoslavijo. Odcepitev ja nastala zaradi sovraštva. Ali ja lahko karkoli, kar nastane iz sovraštva, dobro?

Naredimo malo odmora med branjem. Vzemite si čas in si poglejte cel video. Tudi če niste jugonostalgiki. Če ste levo usmerjeni ali desno usmerjeni. Ali pa neopredeljeni. Poglejte si video - namen je zgolj izobraževalni. Spremljajte slike, ki se prikazujejo ob pesmi.

V videu ste lahko videli, o čem sem pisal. Pojem Jugoslavije se povezuje s totalitarističnimi simboli, povezuje se jo s Titom in socializmom. Razprava o družbenem sistemu ne sodi v današnjo temo - morda tudi trenutni sistem ni najboljši, ni najbolj transparenten. A dejstvo je: leta 1990 nismo glasovali za demokracijo, leta 1990 smo demokracijo imeli. Glasovali smo za odcepitev, nič drugega. In razmišljanje o Jugoslaviji ni razmišljanje o socializmu - je razmišljanje o bratstvu in enotnosti v skupni, združeni, razviti demokratični državi, kakršna bi lahko Jugoslavija postala.

Divide et impera.

Sejali so sovraštvo med nas in nas uspešno razdelili. Kaj se je zgodilo potem? Skupno, državno premoženje se je razdelilo med ljudi. Da, v idealnem svetu. Dejansko pa so si skupno premoženje, za katero smo delali vsi, ki je bilo last vseh, razdelile elite, iz uspešnih podjetij so izčrpali premoženje na svoje zasebne račune in podjetja pripeljali do propada. In to, dragi bralec - to je bil pravi namen, to je bil razlog odcepitve.

To je razlog, zakaj nas danes delijo na leve in desne. A ne delajmo se nedolžne. Imeli smo izbiro. Lahko smo izbrali, ali želimo sprejeti sovraštvo, ki nam ga ponujajo, ali ga želimo zavrniti. Odločili smo se za prvo. Izbrali smo sovraštvo, in posledice te odločitve nosimo danes. Danes, ko je država pred propadom - denarja ni, ni služb, med založenimi policami pa se sprehajamo kot v muzeju in si ogledujemo stvari, ki bi jih lahko imeli, če bi si jih lahko privoščili.

Danes, ko smo ljudje razdeljeni. Ko ni dovolj sovraštvo do drugih narodnosti bivše države, ki smo ga izbrali in ga s ponosom prenašamo na naše otroke in naše vnuke. Danes nam ponujajo novo delitev, ponujajo nam novo sovraštvo. Sovraštvo med levimi in desnimi. In ponovno imamo izbiro. Lahko sovraštvo sprejmemo z odprtimi rokami, lahko ga vdihnemo s polnimi pljuči in pustimo, da nas od znotraj razžre. Lahko pa rečemo ne - dovolj. Lahko zavrnemo sovraštvo, ki nam ga ponujajo in se združimo v želji po boljšem svetu, po boljši prihodnosti.

A kaj smo izbrali? Kaj izbiramo?

Divide et impera.

Nategnili so nas

Ljubljana, 26.junij 1991. Dan, ko so bile dovoljene sanje. Sanje o boljši prihodnosti, sanje o demokaraciji, sanje o pravičnosti. Sanje o založenih policah. Potem se je začel nov dan. In z novim dnem novi problemi, in vsak dan bolj in bolj zavedanje, da so nas nategnili.

Divide et impera. Deli in vladaj. Strategija, ki jo je poznal in s pridom uporabljal že Julij Cezar, strategija, ki so jo uporabili na nas. Strategija koncepta deli in vladaj razdeli obstoječe močne strukture in preprečuje, da bi se manjše močne skupine združile. Razdelimo narode Jogoslavije na manjše, šibkejše dele, katerim bomo lažje vladali - s katerimi bomo lažje manipulirali, katere bomo lažje izčrpavali. Katere bomo obrnili enega proti drugemu, in medtem ko si bodo renčali v obraz, bomo za njihovimi hrbti pobrali njihovo premoženje. Se spomnite dogovora med Janezom Janšo in Ivom Sanaderjem o incidentih v Piranskem zalivu?

Divide - et impera. Deli - in vladaj.

In to strategijo lahko danes opazujemo na več področjih. Delitev na leve in desne. Ali si je aktualna oblast kadarkoli prizadevala združiti ljudi? Deli in vladaj. Razdeli ljudi, sej sovraštvo med njimi. Ko se bodo tolkli med sabo, jim bo zmanjkalo energije za upor. Ko se bodo tolkli med sabo, ne bodo opazili, kaj v resnici delajo oblastniki. Izčrpujejo. Ropajo. In utrjujejo oblast.

Ste kdaj pogledali zemljevid Evrope na Google zemljevidih? Pazljivo poglejte. Se Slovenija kaj razlikuje od ostalih držav?

Zakaj je Slovenija siva, medtem ko ostale države izgledajo bele? Poglejmo bliže.

Že jasno? Še malo približam?

Točno tako - sive črte so meje med občinami.

Divide et impera.

Lokalna razdeljenost, ki deluje enako - naredimo veliko manjših občin, z majhnimi pooblastili. Županom pa dovolj velike privilegije, da bo vsak udobno sedel v svojem mehkem naslonjaču, da bo vsak lokalni veljak iz svoje vasi želel narediti svojo občino, ponavadi s popolnoma enakimi razlogi, kakršne se nam vsiljevali pred razpadom skupne države. Centralna oblast v Kopru/ Krškem/ Trebnjem ne skrbi za Ankaran/ Kostanjevico/ Mirno, zato potrebujemo svojo občino. V resnici le nekaj veljakov želi svoj mehek županski naslonjač in udobno župansko plačo. Jutri bo nov dan, ko bomo ugotovili, da centralna oblast le ni tako slabo skrbela za nas, in sprijazniti se bomo morali, da bodo luknje na cestah večje, da bo potrebno razmisliti o novem terenskem vozilu ali pa menjavati kolesne ležaje kot potrošni material.

Se nadaljuje ...