Reševanje krize - lahko jo rešiš ti

Bralce, ki so slučajno naleteli na tale zapis, lepo vabim k branju prejšnjega prispevka: Kriza, bankirji in prerazporejanje premoženja. Poskusil sem svoje razmišljanje podati razumljivo, tako da prejšnji preispevek ni pogoj za branje trenutnega. Tale prispevek je malo daljši zaradi teme, ki jo obravnava. Verjetno bom z daljšim prispevkom odvrnil marsikaterega bralca - a če si želiš spremembo, če te zanima, kaj lahko ti storiš za reševanje trenutne težke situacije, te vabim k branju.

Photo: marfis75

V prejšnjem prispevku sem se torej posvetil možnim vzrokom za krizo. Osredotočil sem se predsvem na vidik, ki je sicer mnogim že poznan - vidik prerazporejanja premoženja. Danes lahko poslušamo mnoge levo usmerjene mislece, ki propagirajo spremembo trenutnega kapitalističnega sistema - nekateri vidijo rešitev v komunizmu, drugi v kakšni drugačni socialno usmerjeni ureditvi. Mnogo poslušamo o krivdi kapitalistov/lastnikov kapitala, o krivdi bankirjev, o krivdi borznikov. Poslušamo teoretike zarote, ki nam govorijo o skupinah, ki iz ozadja s pomočjo kapitala in družbenih povezav vplivajo na svetovno politiko, povzročajo vojne in pridobivajo dodatno moč in denar.

Vse to je verjetno res, vsaj v določeni meri. A besede Slavoja Žižka ne bodo nahranile mene in mojih otrok. Rohnenje sindikalista Semoliča o krivdi kapitala me ne bo obleklo. Tudi odobravanje, kimanje in vpitje 30.000 glave množice na Kongresnem trgu ne bo spremenilo vlade in ne bo uvedlo novega družbenega sistema. Vse to je sicer v redu in prav. Prav je, da opozarjamo na družbene nepravilnosti, prav je, da izražamo nezadovoljstvo. A čas je, da od besed preidemo k dejanjem.

Seveda k dejanjem pozivam z besedami, a poskusil bom svoje besede oblikovati drugače. Namesto prazne teorije bom poskusil navesti nekaj praktičnih nasvetov za navadnega človeka, kako prispevati k končanju krize - k premiku v glavah ljudi. Nekdo mora začeti. Zakaj ne TI?

Na tem mestu bi še želel nagovoriti mislece današnjega časa. Filozofe, novinarje, blogerje. Prav je, da izražate nezadovoljstvo, nekateri tudi predlagate alternativo. A predlagati spremembo družbenega sistema politikom današnjega časa je preveč utopično. Večina politike je že preveč skorumpirane in ujete v mreže kapitala in pričakovati spremembo od zgoraj navzdol je nerealno. Spremembo je treba začeti spodaj - pri ljudeh. Ne bomo uspeli z revolucijo, ne bomo uspeli z državnim udarom - s tem bi le zamenjali enega tirana za drugega. Žeja po moči je prevelika - pokažite mi en primer v zgodovini, kjer ni vodja revolucije - ki je morda na začetku imel poštene namene - zlorabil svojega položaja za pridobitev moči? Uspeli bomo počasi, uspeli bomo z delom - če mislimo, da vemo in znamo bolje od drugih, potem to dokažimo - dokažimo to z delom, dokažimo s tem, da bomo konkurenčna alternativa. Torej, poziv mislecem današnjega časa: prav je, da izražamo nezadovoljstvo, prav je, da predlagamo politične spremembe. A naredimo nekaj več. Združimo glave, združimo svoje moči, in predlagajmo alternative navadnemu, vsakdanjemu človeku. Predlagajmo vsakdanjemu človeku, kako spremeniti družbo - korak za korakom, počasi, a vztrajno. In če bodo naše ideje dobre, in če je človeštvo pripravljeno, se bodo prijele, se bodo razširile, in prevladale. Če bodo slabe, bodo izločene. Če človeštvo ni pripravljeno na spremembe, prav tako. A prepričan sem, da bomo našli več pripravljenosti, več moči pri ljudjeh, kot v politiki.

Torej, kot sem omenil v prejšnjem prispevku, prerazporejanje premoženja (ali "pohlepni kapital", kot ga poimenujejo nekateri) je eden poglavitnih vzrokov za trenutno gospodarsko situacijo. Težava ni v sistemu - sistem smo mi sami, sistem je skupek, vsota posameznikov. Kdo od vas lahko zatrdi, da ne bi na položaju moči ravnal popolnoma enako, kot danes ravnajo naši oblastniki - politiki in "pohlepni" bogataši? Pohlepni smo danes vsi. Kaj je pohlep? Ne le želja po denarju - pohlep je v vseh nas v različnih oblikah. Pohlep je, da hočemo nekaj v tem trenutku, takoj - pohlep je, da nismo pripravljeni počakati, da se stvari odvijejo po naravni poti, da se odvijejo, kot so namenjene. Ko čutimo, da se bo zgodil premik, da prihajajo družbene spremembe, jih hočemo takoj. Hočemo jih sedaj. Hočemo jih z revolucijo - in tudi to je pohlep. In ko ne pustimo, da se kolesje samo premakne v pravo smer, ko mu ne pustimo naravnega pospeška, ko pritiskamo na umetne vzvode, lahko tudi kaj polomimo.

To je težava mnogih današnjih politikov. Niso vsi politiki slabonamerni, nekaterim se le preveč mudi, so "pohlepni" v tem, da hočejo določene spremembe izpeljati takoj, pa bi se morda same zgodile v 40 ali 50 letih. Takšno je na primer predlaganje ženskih kvot v upravah državnih podjetij. Trenutno je v Sloveniji v upravnih odborih podjetij 15,9 odstotka žensk. Evropska komisarka Viviane Reding je predlagala tako imenovane "ženske kvote", s pomočjo katerih bi ta delež povišali na najmanj 40 odstotkov - podjetja, ki te kvote ne bi dosegala, pa bi bila kaznovana.

Ostanite z mano, morda se zdi, da mi je ušla rdeča nit - a ravno ta tema mi bo - po naključju ali pač ne - pomagala tudi pri pojasnjevanju idej in predlogov, zaradi katerih še vedno vztrajate pri branju.

Torej, s poslanko državnega zbora smo imeli na družabnem omrežju zanimivo debato o tej temi. Poslanka sicer podpira uvedbo ženskih kvot, kot jo je pred nekaj dnevi podprla tudi Evropska komisija, želel pa bi izpostaviti nekaj drugega. Poslanka (ki jo sicer spoštujem in mislim, da je ena redkih, ki vodi to Slovensko politiko v pravo smer) je (malo za šalo, malo zares), omenila, da "vsi vemo, da prihaja obdobje ženske vladavine na vseh področjih". Sprašujem se, kaj je "ženska vladavina"? Moški in ženske smo si med seboj različni - ne samo po biološki plati, ampak tudi po razmišljanju, po dojemanju sveta. Ali je torej "ženska vladavina" kaj drugačna od "moške vladavine"? Glede na velike razlike med ženskim in moškim dojemanjem sveta, med moškim in ženskim delovanjem - med moškim in ženskim vodenjem - bi morala biti.

Mislim, da se vsi strinjamo, da smo v zahodnem svetu glede enakopravnosti spolov prišli daleč. Ker smo si moški in ženske med seboj različni, nikoli ne bomo enaki, a smo si enakovredni in imamo enake možnosti. Vprašanje je torej: zakaj številke v upravah podjetij kažejo drugače?

Moški smo po naravi avtokrati. Moški način vodenja je totalitaristični način vodenja, moški vodja udari po mizi in zahteva svoje. "Pravi" moški ni demokratičen - pravi moški ve, kaj hoče (ali je vsaj prepričan, da to ve), in to zahteva. Pravi moški je človek akcije in nima časa za demokracijo.

In takšno je današnje vodenje podjetij. Medtem ko imamo v politiki urejeno demokracijo, tega v podjetjih ni. Podjetij ne vodimo demokratično - v podjetju imamo vsak svojega šefa, naš šef ima svojega šefa, in njegov šef ima nad sabo lastnika kapitala. Podjetje se vodi zelo hierarhično in totalitaristično. In ker moram delati tako, kot reče šef, in ker šef dela po navodilih svojega šefa - posledično vsi delamo v službi kapitala, v službi kapitalista. Lastniki kapitala pa to niso postali zaradi svoje dobrosrčnosti, to so postali zaradi svojih sposobnosti. Sposobnosti in želje po nakopičenju bogastva - sposobnosti prerazporejati premoženje. Sposobnosti zaposliti svoje delavce tako, da lahko večino premoženja poberejo lastniki sami - saj v nasprotnem primeru ne bi bili kapitalisti in bi bil na njihovem mestu nekdo drug.

Zaradi takšnega načina vodenja, ki je na kožo pisan predvsem moški populaciji, so moški veliko uspešnejši v takšni ureditvi in veliko lažje pridejo do vplivnejših položajev. Tak avtokratski način ustreza kapitalistom, kapitalisti poskrbijo za prerazporeditev premoženja, delavcem pa pustijo ravno dovolj, da lahko ti (bolj ali manj) normalno preživijo in se ne upirajo preveč. In vsi bomo živeli srečno do konca svojih dni - v pravljični deželi kapitalizma.

Ker boste nedvomno vprašali, zakaj pa so potem moški toliko uspešnejši tudi v politiki - kjer predvidoma vlada demokracija, ne totalitarizem? V današnji družbi vlada kapital - podjetja in korporativna politika vpliva ne zgolj na gospodarstvo - vpliva tudi na miselnost, vpliva na družbeni razvoj - in posledično na politiko. Ko se bodo začeli premiki v korporativni politiki, takrat ne bo potrebno uvajati sprememb v politiki - spremembe bodo prišle same.

Ženski način vodenja je demokratični način vodenja. Ženska ne vlada s trdo roko. Med branjem tega imejte v mislih, da so danes ženske na vodilnih položajih v večini ženske, ki so uspele v moškem svetu - in zaradi tega predvsem na moški način. Če ne vidite svoje šefice kot prijazno demokratično voditeljico, je to zato, ker je morala za svoj uspeh v pretežno moškem svetu uporabiti moške, avtokratske vrline. "Prava" ženska je "mati" - ne samo v dobesednem pomenu, ženska voditeljica je "mati" podjetja in vodi podjetje na demokratičen način. Kakšna je torej "ženska vladavina", ki prihaja? Tu nimam v mislih "ženske revolucije", ženskega prevzema sveta - v mislih imam spremembe v glavah ljudi, ki bodo vodile ne samo k "naravnemu" uravnoteženju spolov v upravah podjetij, ampak tudi in predvsem k drugačnemu načinu vodenja podjetij.

In šele na tem mestu, do katerega sem prišel morda iz drugačnega vidika, kot sem prvotno nameraval, lahko predlagam spremembe, ki bodo vodile v boljši jutri.

Kapitalistično avtokratski način vodenja je potrebno spremeniti - potrebno je prenehati s prerazporejanjem premoženja iz žepov nižjih slojev v vrhnji odstotek najbogatejših. To lahko naredimo le tako, da podjetja vrnemo v roke delavcem. A pozor, ne označite me za marksista, ne zmečkajte me in vrzite v smeti.

Pravi način vodenja podjetij je pravi demokratični način soodločanja vseh delavcev. Primer takšnega načina vodenja si lahko pogledate v dokumentarcu američana Michaela Moorea: "Capitalism - A Love Story". Pravi demokratični način pa težko dosežemo, če je nekdo med nami lastnik našega kapitala - le-ta bo imel vedno moč nad nami, in tudi v sicer uradno "demokratičnem" načinu vodenja bi imel kapitalist še vedno moč avtokrata. Podjetje mora biti last vseh delavcev, posledično pa se mora dobiček podjetja razdeliti med vse delavce. Kaj s tem dosežemo?

Danes povečana produktivnost delavca vpliva le na prihodek lastnika podjetja in je delavca težko motivirati k večji produktivnosti. Delavec kot "solastnik" podjetja (to bi dosegli nekako tako, da nihče ni v praksi lastnik podjetja - podjetje ima v lasti 100% svojih delnic) bi bil visoko motiviran, saj bi njegovo delo neposredno vplivalo na njegov prihodek - tudi njegovi sodelavci bi bili visoko motivirani, da ga spodbujajo k delu in bi še manj kot danes v svoji sredini želeli obdržati premalo produktivnega, premalo motiviranega človeka. Višja produktivnost pa prispeva k višjemu standardu celotne družbe, takšen način bi torej posledično pripeljal do razcveta družbe kot celote. Ker bi delavci v nasprotju od kapitalista delali tudi v splošno korist družbe, njihovo podjetje torej ne bi bilo "profitno" podjetje temveč "neprofitno" - vsako podjetje lahko deluje brez dobička oziroma "na pozitivni ničli" - posledično lahko podjetje postavlja konkurenčne cene in je konkurenčno drugim podjetjem v panogi. Zaradi nižjih cen in višje kvalitete pridobiva kupce, zaradi boljših delovnih pogojev in plač pa privlači bolj izobražene oz. bolj "kvalitetne" zaposlene - takšno podjetje se brez težav širi.

Ena od politik takšnega podjetja bi morala biti tudi popolna transparentnost delovanja - od plač, cen, pogodb z drugimi podjetji. Vse odločitve bi sprejemali delavci demokratično na skupnih sestankih - odločitve ne bi sprejemal avtokratski šef, kapitalist, v svojo korist - sprejemala bi jo večina delavcev z glasovnjam. Podjetje bi delovalo za splošno skupno dobro, zato bi se tudi izogibali raznim "poslovnim skrivnostim" in patentom.

Takšno podjetje bi moralo prednostno sodelovati s podobnimi podjetji in na takšen način širiti gibanje, ki bi vodilo v večje družbene spremembe. Sprememba v miselnosti bi se začela odražati tudi v politiki in v drugih segmentih družbe, posledično bi se premaknile še dve oviri k splošni blaginji oziroma dva vzroka za krizo, ki sem jih v prejšnjem prispevku omenil, a se v njih nisem poglobil: birokratizacija in neproduktivno (uničevalno) delovanje. Samo visoka produktivnost lahko vodi v višji standard in boljše življenje. Pravijo, da denar ne prinese sreče - a večja blaginja vsekakor je nagrada za takšen miselni preskok. Lahko smo bolj poduhovljeni, pa hkrati živimo bolje tudi materiano.

Kako lahko torej k rešitvi krize prispevaš TI? Kaj te ovira, da ne ustanoviš takšnega podjetja? Kaj te ovira, da se ne povežeš z nekaj ljudi s podobnim znanjem in ustanoviš demokratično vodeno podjetje v lasti delavcev? Res je - ustanovitev podjetja stane. Kako je torej lahko podjetje v lasti delavcev, če pa je nekdo za ustanovitev plačal, če je nekdo vložil svoj kapital? Prvi cilj takšnega podjetja bi bil, da s svojim zaslužkom povrne začetni vloženi kapital začetnim vlagateljem - v tej fazi podjetje postane v lasti samega sebe oziroma v lasti delavcev, ki so v njem trenutno zaposleni.

Seveda se bodo takšna podjetja najprej razvijala v panogah z manjšim potrebnim začetnim vložkom, s širjenjem gibanja pa se povečevalo ne le število podjetij, temveč tudi število panog, ki jih pokrivajo. Takšno podjetje bi se začelo z združevanjem posameznikov, ki so pripravljeni tudi nekaj vložiti. Če se zbere več ljudi in vsak vloži nekaj - morda na začetku, preden se gibanje dovolj razvije, tudi s pomočjo bančnih kreditov, a to prakso bi bilo dobro pozneje na nek način ukiniti - je to mogoče. Če se lahko danes ustanavljajo nova podjetja, zakaj ne bi bila ta podjetja tudi takšna, kot jih opisujem v tem prispevku?

Kaj lahko torej prispevaš TI? Če ti je ideja všeč, jo širi. Če imaš določeno znanje, se poveži s podobnimi ljudmi in ustanovi podjetje. Skupaj bomo razvijali smernice gibanja - smernice transparentnosti, demokratičnosti, poštenosti in enakopravnosti - skupaj bomo rasli.

Tudi politika bi morala prispevati - lahko bi spodbujala k ustanavljanju takšnih podjetij in posledično prispevala k razcvetu gospodarstva in k blaginji za vse ljudi. A ne računajmo nanjo. Politika je stara gospa, malce okorna, ne prilagaja se rada. Malce je že naglušna in v sklepih jo trga, ne zanašajmo se na njo - ko bo čas, bo že prisluhnila in se nam bo pridružila, dobila bo novo energijo in nov zagon. Do takrat pa krizo rešujmo mi. Ljudje. Zaženimo ponovno naše gospodarstvo, naredimo to državo spet lepo. In spet našo.

Prosim podobno misleče za mnenja in kritike - sam sem zgolj en človek, za oblikovanje optimalnih postopkov pa je potrebno več ljudi, več strokovnjakov, več idej. Torej, prosim vas za komentarje, prosim vas za kritike. Na kaj nisem razmišljal? Kaj nam še manjka? Lahko komentirate spodaj, lahko mi pišete na mail. Upam, da se bomo premaknili - in s skupnimi močmi zavrteli ta svet v pravo smer.